Južnoslovanski jeziki imajo precej skupnih izrazov. Foto: MMC
Življenje prevzetih besed je zelo zanimivo in njihova pot iz enega jezika v drugega ni skoraj nikoli docela jasna. Tako se lahko nekatere besede, ki sicer niso slovanskega izvora, tudi obravnavajo v tem okviru, saj je njihovo rabo v slovenščini spodbujala pogosta raba v sorodnih, južnoslovanskih jezikih. Za več besed, ki izvirajo s tega prostora, se niti ne zavedamo več, da smo jih bili prevzeli. Foto: MMC
70 let kulturnega sobivanja se pozna ... Foto: MMC
Kot za prevzete besede velja tudi za prevzete skladenjske vzorce - morda so nekateri spali v narečjih kot skupna slovanska dediščina, pod vplivom sosednih jezikov pa so se razmahnili in uveljavili v govoru ali leposlovju. Foto: MMC
Slovanski jeziki sicer izhajajo iz razmeroma enotne praslovanščine, a so doživeli več sprememb, ki jim danes dajejo značilen zven (šum). Med omenjenimi razvoji sta tudi palatalizacija in jotacija, zaradi katerih so slovanski jeziki bogati s s, z, c, dz, š, ž, č, dž in tudi njihovimi mehkimi različicami. To je najočitneje v poljščini. Foto: MMC

V govorjeni slovenščini lahko čujemo puno sposojenih besed, predvsem iz nemščine in angleščine. Malo manj pa se morda zavedamo, da često uporabljamo tudi hrvatizme oz. srbizme, za katere se zdi, da smo jih hočeš nočeš v času sobivanja z drugimi južnoslovanskimi narodi kar nekako nezavedno posvojili, npr. zelo pogosto rabljeno "salato" in "kao" ali redkeje slišani "izza čoška". Zato nas še toliko bolj preseneča, ko v dobri veri, da govorimo prav lepo knjižno slovenščino, spoznamo, da pravzaprav res rabimo tudi besede, ki so srbske oz. hrvaške. Večina teh ni prešla v slovenski knjižni jezik, so pa vsekakor tudi v svoji pogovorni, zastareli ali ljudski obliki odraz skupne zgodovine ali pogostega stika ‒ denimo s sosednjo Hrvaško, npr. v Beli krajini.

Majhne in malo večje razlike
Ko govorimo o hrvaščini, srbščini, bosanščini, črnogorščini ali slovenščini in še katerem južnoslovanskem jeziku oz. narečju, govorimo o veliki skupini jezikov, katerih govori so medsebojno precej razumljivi in imajo tudi podobno slovnico. Od tod morda splošno mnenje, da hrvaško znamo vsi, in to kar sami od sebe, in da se nam tega jezika ni treba učiti. Generacije, ki so se v šolah še učile srbohrvaščino kot obvezni predmet, si pogosto niti ne predstavljajo, da današnja mladina dejansko nima prav nobenega stika z drugimi južnoslovanskimi jeziki, saj se nobenega ne uči v šoli. Vse pogosteje pa se ga priuči kar med odmori iz pogovorov s sošolci in sošolkami, priseljenimi v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine ali Srbije.

Slovanski jeziki, še posebej južnoslovanski, imajo precej skupnih značilnosti, denimo palatalizacijo oz. mehčanje soglasnikov, npr. sprememba pekel v pečem in velelni peci. Razlike so sicer vidne v pisavi, denimo Slovenci uporabljamo samo latinico, medtem ko nekateri drugi slovanski narodi, z izjemo zahodnoslovanskih, cirilico ali oboje. Slovenska posebnost, na katero znamo biti precej ponosni in z njo malodane zastrašujemo priseljence, je dvojina. Slovenščina ima "samo" šest sklonov, pa še teh si ni kar tako enostavno zapomniti, srbščina, denimo, pozna tudi 7. sklon ali padež, to je zvalnik, ki ga Slovenci uporabljamo le v okruških, v nekaterih narečjih oz. pogovorno, recimo »O, bože mili!«.

Tudi zelo minimalne spremembe so prave spremembe
Po mnenju drugih južnih Slovanov slovenščina npr. precej nepredvidljivo uporablja črko j ‒ čeprav bi lahko to morda rekli mi tudi za njih. Imamo jo, kjer je drugi nimajo, recimo varjenje in varenje, in nimamo, kjer jo drugi imajo, denimo varianta in varijanta. V občnih besedah Slovenci domala nikoli ne uporabljamo ć-ja, pri priimkih pa smo pri tem malo bolj dosledni, čeprav koga kdaj preprosto kar poslovenimo v priimek s č-jem.

Mnoge besede se razlikujejo zgolj v eni ali dveh črkah, denimo u namesto o in ć namesto č (moge nam. moge ali odlučiti nam. odločiti). Drugi južnoslovanski jeziki imajo v nekaterih besedah a namesto e oz. polglasnika (tjedan nam. teden ali osam nam. osem). Pogoste so tudi razlike v mestu naglasa (ráčun nam. račún ali žívim nam. živím), ne nazadnje pa tudi zaobrnjena oblika sve in vse in še mnogo drugega.

"To ni hrvaško ‒ to ti je srbsko!"
Razlike med hrvaščino in srbščino, pa tudi med bosanščino ali črnogorščino ali "bogsigavedi kakščino", ki sta do razpada Jugoslavije obstajali kot "srpskohrvatski" ali "hrvatskosrpski", so precejšnje, saj srbizmi lahko zvenijo precej domiselno in presenetljivo, posledično tudi manj razumljivo, npr. srbski hleb, ki je v hrvaščini in slovenščini kruh; podobno tudi voz in vlak, kafa in kava, hiljada in ne tisuća oz. tisoč, izvinite in ne oprostite, ali pantalone za hlače in šargarepa za korenček. Srbščina lahko preseneča npr. tudi z besedami, kot je skuvati v pomenu skuhati.

Neskončne težnje po spreminjanju in izboljšanju jezika
Iz devetdesetih, ko je nastopilo t. i. obdobje purističnega preokreta hrvaškega jezika v novokroatskega, poznamo tudi hrvaške besede in besedne zveze, ki so posebej slikovite in si jih dandanes pripovedujemo že kot šale, npr. zrakomlat za helikopter ali munjosprem za akumulator in okokučni domobran za psa. Le-te nas spomnijo na naše sicer neuveljavljene, a predlagane, slovenske izumljenke, denimo razpočnica za žemljo ali nosiglas za telefon.

Kaj vse, kar pogosto rabimo, bi lahko zamenjali s slovensko ustreznico?
Besede v slovenskem pogovornem in narečnem jeziku, prevzete iz različnih drugih južnoslovanskih jezikov, ki jih pogosto izrekamo, so recimo tašna (ženska torbica), smatrati (v publicističnem jeziku imeti za), čitam (berem), barem in magari (celo, vsaj, čeprav), zbuniti se (pritožiti se), dosadni so (tečni so), níčesa in níčega (ničesar), tajna (skrivnost), v životu (v življenju), v slučaju (v primeru), slušati muziko (poslušati glasbo), baviti se (ukvarjati se), slično (podobno), prilično (precej), često (pogosto) ali dosta (dovolj). Poznamo pa tudi veliko medmetnih in govornostikovnih izrazov, kot so ma, kao, ajde, evo, valjda, itak itd.

Obstajajo tudi izrazi, ki so v zapisu in (deloma) v izgovoru enaki, a ne isti, saj je pomen v različnih jezikih drugačen, denimo hleb, ki v slovenščini dejansko pomeni kruh, ali slovenski slabšalni izraz za žensko, tj. baba, ki jo Srbi poznajo samo v pomenu babica, slovenski fižol pomeni v srbščini grah (grahu pa rečejo grašak). Za Hrvate je denimo prireditev, pri nas razstava, ízložba, in ne pomeni zastekljenega prostora trgovin. Slovenski pritrdilni členek da, ki ima svojo pogovorno ustreznico ja in ki za naše južne sosede pomeni zaimek jaz, le-ti uporabljajo samo kot da, zaradi rabe česar jih okolica nenadno dojema zelo vljudne, sami pa si učinka te majhne besede v slovenskem okolju ne znajo prav razložiti.

Slovanska skladenjska dediščina srbohrvatizmov
Tudi v skladenjskih stavčnih strukturah najdemo oblike, ki so bolj srbske kot slovenske in imajo tipične vezave s predlogi ali zaimki, zato je priporočljivo nekaj pozornosti nameniti slovenjenju teh struktur, recimo »Položil sem izpit.« v »Naredil sem izpit.«. Pogosto se rabi tudi predmetni odvisnik z da namesto slovenskega nedoločnika, ki ga srbščina ne pozna, recimo »Otroci poskušajo, da razveselijo svoje starše« namesto »Otroci poskušajo razveseliti svoje starše.«Tudi lep slovenski »Zaspan sem« v primerjavi z »Meni se spi« in v podobnosti z »Meni se spava« deluje kar bolj naravno in pravilneje.

Priseljenci iz drugih južnoslovanskih držav imajo praviloma veliko težav s slovenščino, med drugim tudi zaradi dvojine. Slišimo lahko »vas dvoje« namesto slovenskega dvojinskega zaimka »vidva« ali množinsko obliko »dve kepice« namesto dvojinske »dve kepici«, kar se pojavlja tudi v slovenskih narečjih. Zanimiva ustvarjalna poimenovanja, kot sta srbski"bubamara" in "visibaba", pa v domiselnosti zagotovo prekašajo svoje slovenske ustreznice.