Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je Geisel lotil političnih karikatur za neki newyorški dnevnik (v dveh letih jih je narisal več kot 400). V njih je zasmehoval Hitlerja in Mussolinija, obenem pa je bil tudi skrajno kritičen do ameriške politike nevmešavanja, ki jo je najbolj glasno propagiral Charles Lindbergh. S svojimi ilustriranimi dovtipi je podpiral politiko predsednika Roosevelta. Foto:
Ko je izbruhnila druga svetovna vojna, se je Geisel lotil političnih karikatur za neki newyorški dnevnik (v dveh letih jih je narisal več kot 400). V njih je zasmehoval Hitlerja in Mussolinija, obenem pa je bil tudi skrajno kritičen do ameriške politike nevmešavanja, ki jo je najbolj glasno propagiral Charles Lindbergh. S svojimi ilustriranimi dovtipi je podpiral politiko predsednika Roosevelta. Foto:
15. maja v Nulski džungli, sredi vročega dne v hladu bazena. Čofotal je po vodi… užival v radostih pragozda … ko je slonček Horton zaslišal šibek glas ... Tako se začne ena Seussovih najbolj priljubljenih pripovedi, Horton zasliši Kdo (Horton Hears a Who). Horton je majhen slon, ki nekega dne presenečen ugotovi, da v drobcu prahu prebiva celo mesto drobnih bitij pod vodstvom čudaškega župana. Čeprav Hortonu nihče ne verjame, se dobrovoljni slonček odloči za vsako ceno obvarovati svoje nove prijatelje. Skupaj skušajo najti način, kako vsa živa bitja prepričati, da zares obstajajo in da je tudi njihovo življenje pomembno, ne glede na to, kako majhni so. Prav to je bila Seussova največja vrlina: globlje sporočilo zgodbice vpeljati na nepridigarski, nešolski način.

Sedem širši javnosti bolj ali manj neznanih zgodbic Dr. Seussa, ki jih je iz arhivov zgodovine izkopal neki zobozdravnik iz Massachusettsa, bo letos izšlo v knjižni obliki.

Scenografinja Seussovega podjetja Cathy Goldsmith je pred leti med brskanjem po eBayu naletela na razprodajo listov iz revij iz petdesetih, na katerih naj bi bile, je trdil prodajalec, zgodbe Theodorja Seussa Geisla, bolj znanega kot Dr. Seuss (1904–1991). Goldsmithova je (sicer skeptična) liste kupila - in kmalu ugotovila, da je naletela na strastnega zbiralca vsega, povezanega z Dr. Seussom (sicer zobarja iz Springfielda v Massachussettsu). S podpredsednico založbe Random House Kate Klimo sta ga obiskali in ugotovili, da se hiša Charlesa Cohena skoraj šibi od vsega - od plišastih igrač do knjig in spominkov z liki iz Seussovih zgodb, mož sam pa je neizčrpen vir podatkov in zanimivosti o zdaj že pokojnem pravljičarju. Cohena je založba Random House posledično najela za pisanje biografije The Seuss, The Whole Seuss, and Nothing But the Seuss, ki je izšla leta 2003 - a tudi s tem zgodba še ni bila končana; Cohen je hotel v eni knjigi zbrati še zgodbe, ki so bile ob tej ali oni priložnosti objavljene le v posameznih revijah.

Vse prej kot "škartzgodbice"
Skoraj deset let pozneje, in sicer septembra, bo založba The Bippolo Seed izdala, kot sami napovedujejo, "literarni ekvivalent zakopanemu zakladu". "Te zgodbe so izšle, kot bi lahko rekli, v Seussovem najplodnejšem obdobju, v času, ko sta nastala tako Cat in the Hat kot Grinch, v času, ko je razvil svojo teorijo, kako se približati otrokom s pomočjo rime, ritma ter zabavno mešanico absurda in modrosti. Te zgodbice niso nič slabše od njegovega najbolj izpiljenega pisanja."

Med "svežimi" zgodbicami bodo The Strange Shirt Spot, Gustav the Goldfish (zgodnja, rimana različica poznejše Seussove zgodbe o ribi, ki kar ne neha rasti, A Fish Out of Water) ter The Bippolo Seed, pripoved o spletkarski mački, ki nedolžno raco spelje na krivo pot. Zbirko zaokrožijo The Great Henry McBride ("o fantku, čigar visokoleteče karierne cilje lahko zasenčijo le tisti, ki jih je imel Seuss sam"), The Bear, the Rabbit, and the Zinniga-Zanniga (o zajcu, ki se mora rešiti pred medvedom z eno samo trepalnico), Steak for Supper (o fantku, ki ga domov na večerjo spremi cela menažerija fantastičnih bitij) ter Tadd and Todd o dvojčkih.

Dr. Seuss, ki je leta 1991 pri 87 letih umrl za rakom na grlu, je še za življenja dobil Pulitzerjevo nagrado za svoje zasluge za ameriški izobraževalni sistem. Napisal in ilustriral je 44 zgodb, med katerimi Slovenci najbolj poznamo Grincha in Hortona (pa še to predvsem po zaslugi novejših ekranizacij). V domovini je kot pisatelj zaslovel s Cat in the Hat (1957), ki je nastala kot odgovor na urednikov izziv: napisati zabavno zgodbo z 225 besedami, ki se jih morajo naučiti prvošolčki.
Subverziven kot hudič
Čeprav je Giesel rad poudaril, da se pisanja nikoli ne loti s kakšno moralo ali poanto pred očmi, češ da "otroci to lahko zavohajo že na kilometer", to ne pomeni, da je bil proti tematizaciji pomembnih vprašanj. Prepričan je bil, da je "v vsaki zgodbi sporočilo" in da je njegovo pisanje "subverzivno kot hudič".