Ker je nasprotoval rastoči politični moči papeža Bonifacija VIII., je bil Dante leta 1302 iz Firenc izgnan. Foto:
Ker je nasprotoval rastoči politični moči papeža Bonifacija VIII., je bil Dante leta 1302 iz Firenc izgnan. Foto:
Detajl s freske Lucce Signorellija v Orvietu
Renesančni slikarski mojstri so največjega italijanskega pesnika upodabljali podobno: avtor Božanske komedije je imel, kot je iz portretov mogoče sklepati, izrazito orlovski nos, poudarjeno spodnjo ustnico in precej mrk izraz na obrazu. Toda moderna znanost ima glede take upodobitve pripombe: že res, da je bil nos velik, morda celo malce kriv, pesnikov obraz kot celota pa vendarle ni bil tako zelo podoben karikaturi.
Dante je leta 1321 umrl v Raveni, kjer je bil tudi pokopan. Firence so večkrat zahtevale njegove posmrtne ostanke, a brez uspeha. Vseeno so mu Firenčani leta 1829 v baziliki Santa Croce zgradili grobnico, ki pa ostaja prazna. Foto: EPA

Oče italijanskega jezika in največji pesnik Apeninskega polotoka Dante Alighieri je bil do politikov svojega časa neizprosen. S peresom jih je napadal v Božanski komediji in s prstom pokazal na vse njihove grehe od korupcije in izdajstva pa do oderuštva in sodomije. Zapisal je na primer, da Venedico Caccianemico, prvi mož stranke Gvelfov, kot zvodnik ponuja svojo hčerko v zameno za politično napredovanje. Njega in druge politike je obsodil na večno prekletstvo literarnega pekla.

Dantejev bes na vladajoči razred gre pripisati odloku iz leta 1302, s katerim so ga iz mesta zaradi dolgoletnega političnega spora izgnali. No, dobrih 700 let pozneje bo spor vendarle zglajen: večina mestnega sveta (19 članov) je glasovala za predlog, da bi pesniku postumno dodelili zlati florin, najvišje priznanje Firenc. Pet jih je bilo še vedno proti. Nicola Rotondaro, pripadnik ene izmed manjših komunističnih strank, je na primer zajedljivo pripomnil: "Če bi bil usmrčen namesto izgnan, bi ga skušali obuditi od mrtvih?"

Družini je taka sprava "pod častjo"
V zanimivem preobratu dogodkov, ki bi lahko polemiko še podaljšal za kakšno stoletje ali dve, je 54-letni Pieralvise Serego Alighieri, toskanski vinogradnik in največkrat javno izpostavljeni Dantejev naslednik, že napovedal, da bo priznanje v imenu družine zavrnil. Žali jih predvsem to, je še povedal za časopis Corriere della Sera, da odločitev mestnega sveta ni bila enoglasna. "Ko prebiram izjave (nasprotnikov), mi gre na jok," zatrjuje.

Parvi Florentia mater amoris (Firence, neljubeča mati) - na Dantejevem nagrobniku v Raveni
Pesnik, ki se je leta 1265 rodil v plemiški družini, je bil, kot večina njegovih sodobnikov, ujet v boje okrog tega, kako veliko vlogo naj bi sveti sedež imel pri vodenju mesta. Najverjetneje se je boril v eni izmed odločilnih bitk za samostojnost in leta 1300 postal prior. A njegovo kratko spogledovanje z močjo se je hitro končalo: papežu zvesti črni gvelfi so prevzeli oblast in ga postavili pred sodišče. Ker se na sojenju ni pojavil, so ga obsodili na globo v višini pet tisoč zlatnikov in na dve leti izgnanstva. Ker ni plačal, sta se ti dve leti raztegnili v dosmrtno kazen - če bi se še kdaj pojavil v Firencah, bi ga lahko sežgali na grmadi. V izgnanstvu je prebil zadnjih dvajset let svojega življenja; v tem času je napisal tudi Božansko komedijo.

Prepirljiva narava Toskancev?
No, Dante je bitko priljubljenosti v Firencah že davno dobil. Otroci se v šoli na pamet učijo odlomke Božanske komedije, na mestnih trgih redno uprizarjajo branja njegovih del, toskanski režiser Roberto Benigni pa ga kar naprej kuje v zvezde. Kleč je morda v tem, da Firenčani v prepirljivi Dantejevi osebnosti prepoznajo del sebe, ki jim ni preveč všeč. "Zbadljivi, trmasti in zapleteni ljudje smo," o svojih sonarodnjakih pravi predsednik province Matteo Renzi. "Ne preseneča me, da je moral mož, ki je najbolje poosebljal mesto, umreti v izgnanstvu."

Ana Jurc