Po mnenju generalne direktorice organizacije Irine Bokove ima poezija moč, ki nima tekmeca. "To je moč, ki nas predrami iz vsakdanjika, da bi nas opomnila na lepoto, ki nas obdaja, in na trdoživost človeškega duha," je zapisala v svoji letošnji poslanici.

Tudi letos branje pod Prešernovim budnim očesom
Ob tej priložnosti se po svetu zvrstijo številni dogodki. V Sloveniji bo na Prešernovem trgu v Ljubljani mogoče prisluhniti mladim pesnicam in pesnikom. Dogodek v organizaciji Društva slovenskih pisateljev bo uvedla poslanica predsednika društva Iva Svetine, neposredno pa ga bo ob dveh popoldne prenašal tretji program nacionalnega radia - program Ars. V primeru dežja bo potekal v Mestni hiši.

Kot je zapisal Svetina, ima pesem danes, tisočletja po Orfeju, še vedno moč prebujanja čudenja, saj človek "tudi danes, znova in znova razčlovečen", potrebuje čudenje kot duhovno hrano.

"Naj bo ta pomladni dan dan, ko pesem budi v nas vero v moč besede, besede, ki ni le posoda izbranke pesnikovega srca, ampak vera, da premagamo vladarje podzemlja, ki neusmiljeno terjajo žrtve, da je mrtvih vse več, več kot živih," je zapisal Svetina.

V Kopru bodo danes pripravili srečanje s pesnico Alferijo Bržan in pisateljem Vanjo Peganom ter literarni večer, na katerem bodo nastopili David Bandelj, Patricija Dodič, Karlo Hmeljak, Gašper Malej, Vanja Pegan, Marcello Potocco, Magdalena Svetina Terčon in Jure Vuga.

V Velenju bo pogovorni večer s pesnikom Petrom Semoličem, v Slovenjem Gradcu pa druženje z dvakratno dobitnico Jenkove nagrade Anjo Golob.

Unesco je 21. marec za svetovni dan poezije razglasil leta 1999, da bi izrazil podporo jezikovni raznolikosti v pesniškem jeziku in ovrednotil poezijo kot simbol ustvarjalnosti človeškega duha.

"Na področju nacionalne literature zamujamo za četrt stoletja"
Predstavnica srednje generacije Barbara Simoniti meni, da nam poezija danes ni nič bliže ali dlje kot v kateremkoli drugem času, saj je "univerzalna in ne hodi po modi".

Zelo kritična pa je do poezije v kontekstu šolskega sistema, saj meni, da bi v šolah morali bolje učiti predvsem slovenski jezik. Resnični problem po njeni presoji je, da "Slovenija na področju nacionalnega jezika in nacionalne literature zamuja četrt stoletja: zgodile so se evropska integracija, globalizacija in digitalizacija. Za vse vemo, kako učinkujejo, slovenščino v šolah pa še vedno učimo po starem."

Kot žirantka tekmovanja najboljših pesnikov in pisateljev na osnovnih šolah namreč opaža, da so besedila slabša, predvsem jezikovno na nižji ravni kot še nedavno: "Dijaki ne obvladajo zaimkov, ne vejo za odstavke in tako naprej navzdol." Daleč najboljše besedilo pa je napisano v - angleščini.

Kmalu bomo angleško govorili bolje kot slovensko
"To je zelo drastičen dokaz, kakšno prihodnost gradi Republika Slovenija svojim državljanom s svojo gluhostjo za pomen slovenskega jezika. Slovenski izobraženec bo kmalu bolj pismen v angleščini kakor v slovenščini, saj angleščino učimo bolje - po zaslugi desetletnega sistematičnega dela angleškojezičnih strokovnjakov. Tako stanje že poznamo: imeli so ga Prešeren, Stritar, Jurčič, Cankar in drugi pisatelji v nedržavni Sloveniji, njihova zasluga pa je, da so ga zmogli preseči. Slovenski pisatelj danes se bo v državni Sloveniji brez državljanske hrbtenice v kratkem znašel v enakih razmerah," je ostra Barbara Simoniti.

Edina doslednost neobstoječe nacionalne politike do slovenskega jezika in književnosti je po njenih besedah v tem, "da dopušča pavperizacijo slovenskega pisatelja z vseh strani - in sicer z dosledno krajo njegovih materialnih avtorskih pravic. Taka državna 'politika' pa je slovenske pisatelje spremenila v samo še socialni problem," poudarja sogovornica.