V svoji karieri je Agatha Christie objavila približno 90 kriminalnih romanov, ki jim nespretnosti pri zapletu in psihološki zasnovi res ni mogoče očitati, čeprav bi marsikdo lahko pripomnil, da kljub temu ne gre za literaturo 'velikega kova'. Christijeva je pač z natančnostjo švicarske ure karakterje svojih romanov postavljala na natančno odmerjena mesta v hiši, kjer se je umor zgodil, gospodična Marple in Hercule Poirot pa sta s svojim doslednim karakterjem vedno znova genialno razrešila zapletene okoliščine umora.
Vse to je, kot je zapisal P. D. James, posledica njene zmožnosti zaobjeti svet, ne da bi ga zares natančno opisovala. Vasi, mesta in tudi bolj eksotični kraji njenih detektivk so realni, karakterji pa prekipevajo od življenja, pri čemer so pomembna predvsem majhna znamenja, ki napotujejo k razumevanju.

V varnem zavetju psevdonima
Vse to so značilnosti njenih kriminalk, vendar pa je nekaj teh sposobnosti mogoče odkriti tudi v njenih manj znanih ljubezenskih delih in celo drami A Daughter's a Daughter, napisani v 30. letih prejšnjega stoletja, ki jo je pozneje predelala v roman, izdan leta 1952. Gre za zgodbo o ovdoveli materi, katere hči se po vojni vrne domov in se ne strinja z mamino izbiro novega ženina. Mati pa v želji ugoditi svojemu otroku in njegovi sreči zapusti svojega izbranca, kar vodi v nova žrtvovanja; kar pravzaprav sledi ključu, da eni žrtvi vedno sledi novo žrtvovanje.

Roman je eden izmed šestih, ki so izšli pod avtoričinim psevdonimom, ki pa jih je Christiejeva - prav zaradi varnosti psevdonima, ki ga je leta 1952 razkril The Sunday Times - pisala, kot je v pisateljičini biografiji zapisala Laura Thompson, brez kakršnih koli pritiskov. "Lahko bi se lotila, česar koli bi želela, katere koli ideje, ki jo je fascinirala, se poglobila celo v svojo preteklost - ob razkritju je bilo čutiti, da so se vrata, ki so vodila v njen najbolj zaseben in domišljijski vrt, zaprla."

Pod površjem srednjega sloja
Roman Unfinished Portrait, ki prav tako sodi v 'šesterico romantičnih', pripoveduje zgodbo o mladem in lepem pisatelju, ki skoraj naredi samomor, potem ko njegov zakon razpade. Prav za ta roman se zdi, da je najbolj avtobiografski in da se obrača v tisto obdobje, ko je Christijevo zapustil prvi mož Archie. Še opaznejše pa je delo Absent in the Spring, tesnobna zgodba o ženski, ki nenadoma spozna, da njeno popolno življenje sploh ni popolno, da jo otroci sovražijo in da mož že leta ljubi drugo. Roman se konča z grenkim priokusom; glavna junakinja se vrne domov z željo po pomiritvi, a končno zapade nazaj v utečeno že rutinirano, puhlo življenje.

Agatha Christie/Mary Westmacott v teh romanih pronicljivo prodre v čustva, ki živijo pod fasado površinskosti vsakdana srednjega razreda. Pisateljico kažejo v novi luči, vendar pa je treba dodati, da ne glede na kvalitete, ki jih dela odražajo, pisateljica ne seže dlje od tipičnih ženskih romanov 20. stoletja, ki so v veliki meri vplivali na t. i. chick-lit.