Esejistika se mu namreč zdi
Esejistika se mu namreč zdi "tista najbolj neposredna zvrst, kjer lahko že na začetku poveš svoje mnenje, izraziš svoje stališče in ga vkomponiraš v čas". Foto: BoBo

Leta 2016 je Simonišek dobil svojo prvo Rožančevo nagrado za zbirko esejev Trk prostorov (LUD Literatura).

Nagrajenca so razglasili nocoj v Cankarjevem domu. Lovoriko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu (1930–1990), pa bodo nagrajencu izročili v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici. Žirijo so sestavljali Ifigenija Simonović kot predsednica, Vlado Motnikar, Manca Košir, Jonatan Vinkler in Nada Šumi.

Pogosto izhaja iz osebne izkušnje, preskoči na splošnejšo problematiko in jo premišljeno razvije do bodisi subjektivnega bodisi objektivnega spoznanja. Polemizira z družbenimi trendi, zahteva samostojno mišljenje, dvomi o učinkovitosti (kulturnih) institucij.

-

V utemeljitvi je žirija zapisala, da je Simonišek književnik in umetnostni zgodovinar in oboje se vsebinsko in slogovno čuti tudi v njegovih esejih. K tematiki pristopa pesniško svobodno z obilo asociacij in hkrati racionalno premišljeno, besedila zaznamujejo avtorjevo pretanjeno čutenje, natančno opazovanje, introspekcijo, globinski premislek in pretehtano argumentiranje.

O ljubezni, odtujenosti, virusu, razumu, polarizacijah
Pogosto izhaja iz osebne izkušnje, preskoči na splošnejšo problematiko in jo premišljeno razvije do bodisi subjektivnega bodisi objektivnega spoznanja. Polemizira z družbenimi trendi, zahteva samostojno mišljenje, dvomi o učinkovitosti (kulturnih) institucij. O umetnosti premišljuje na različne načine: kot občudovalec umetniških del in njihovih avtorjev, kot posrednik na njihovi poti do občinstva, kot udeleženec na simpozijih ali kot kritičen premišljevalec, na primer o populizmu ali agitatorstvu v umetnosti. Razmišlja tudi o drugih temah, o svetovljanstvu in provincialnosti, o ljubezni, odtujenosti, virusu, razumu, polarizacijah, duhovni lenobi, še piše v utemeljitvi nagrade.

Rožančeva nagrajenca sta Robert Simonišek in Jure Jakob

Simonišek je v izjavi za STA povedal, da ob nagradi najprej pomisli na Marjana Rožanca in na svoje predhodnike. Nagrada mu veliko pomeni. Esejistika se mu namreč zdi "tista najbolj neposredna zvrst, kjer lahko že na začetku poveš svoje mnenje, izraziš svoje stališče in ga vkomponiraš v čas". Hkrati lahko "uporabiš vso artilerijo svojega spomina", saj gre tradicionalno za odprto formo, ki dopušča tudi kakšne iracionalne, poetične vložke.

V pogovoru pred razglasitvijo je Simonišek med drugim povedal, da nam "izstopi" iz vsakdanjosti, utečenosti in navajenosti velikokrat v literaturi omogočijo drug pogled oziroma perspektivo in za to si je prizadeval tudi v esejih. Kot je dejal, čaka na ugoden trenutek, da ga tema sama najde v naključnih situacijah, nato pa "zažene motor".

Pojasnil je tudi, da je knjiga esejev nastala v času negotovosti, ko je na lastno pobudo izstopil iz redne službe. A ta negotovost je bila, kot je dejal, nujna, saj prej "ni reflektiral nekaterih stvari". Pred tem je napisal pesniško zbirko z naslovom Kar dopuščajo čuti, ki nekako ni naletela na ustrezen odziv. "Vendar tudi ni mogla, saj bi jo moral potem napisati z opombami in te opombe bi bili ti eseji," je dodal.

Med finalisti so letos bili še Vesna Milek s knjigo Ogledala, Marko Pavliha z zbirko esejev Onkraj materialističnega prepričanja. Duhovna dramila, Marcel Štefančič, jr. z zbirko esejev Slovenski sen in Urša Zabukovec s knjigo Levo oko, desno oko.

Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časopisom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Odtlej nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca.