Knjige
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.0 od 6 glasov Ocenite to novico!
Ėtienne Gilsona: Heloiza in Abelard
Knjiga prek ljubezenske zgodbe med sholastičnim filozofom Petrom Abelardom in njegovo učenko Heloizo ponuja tudi vpogled v premnogokrat prezrto intelektualno moč srednjeveških avtorjev. Foto: Mohorjeva založba
Peter Abelard
Étienne Gilson, velik poznavalec srednjeveške filozofije, ugotavlja, da Abelard ni bil velik teolog in filozof, vendar ga lahko vseeno postavimo ob bok svetemu Bernardu iz Clairvauxa in Petru Častitljivemu iz Clunyja. Foto: Wikipedia

Dodaj v

Ėtienne Gilson: Heloiza in Abelard

Mohorjeva družba, Celje, 2017
2. januar 2018 ob 10:47
Ljubljana - MMC RTV SLO, Radio Slovenija

Zgodba o ljubimcih Heloizi in Abelardu je zapisana v analih evropske zgodovine čustev. Živela sta v 12. stoletju, v visokem srednjem veku, in njuna zgodba razkriva drugačno podobo tega časa.

Stereotip mračnega srednjega veka s sencama grozeče religiozne okorelosti in kulturne zaostalosti se razblinja skozi zgodbo o delovanju in odnosu med sholastičnim filozofom in njegovo mlado učenko. Igor Škamperle v uvodnih besedah opozarja, da je bil srednji vek "znotraj sebe raznolik, živahen in ustvarjalno odprt družbeni in duhovni prostor". V metafiziki je bil Abelard zagovornik konceptualizma, ontološke pozicije med nominalizmom in realizmom, ki uvršča univerzalije v um, za vzornika pa je razglašal Seneko in svetega Hieronima.

Abelard je začel poučevati zgodaj, s svojimi prodornimi, živahnimi in polemičnimi predavanji in z dialektičnimi disputi si je pridobil širok krog učencev. Ti so mu povsod sledili, čeprav je bil povzpetnik in ohol človek. Bil je rektor pariške univerze in član kapitlja pri Notre Dame. Vsak profesor filozofije v 12. stoletju, posebej teologije, je moral biti klerik, vendar iz razprave avtorja eseja Ėtienna Gilsona ni povsem jasno, ali bi poročeni Abelard izgubil stan klerika in s tem pravico do poučevanja, saj je kleriški stan po definiciji življenje, popolnoma posvečeno božji službi, molitvi in odmaknjenosti od posvetnih zadev. Hkrati je imel Abelard naziv kanonika, ki so ga imeli tudi ravnatelji šol, in kar je pomenilo, da je bil svetni klerik.

Heloiza je bila že pred srečanjem z Abelardom znana po vsej Franciji in je slovela po visoki izobrazbi. Vsi so občudovali njeno pobožnost, preudarnost in blago naravo. Abelard se je s svojo mlado učenko, staro osemnajst let, skrivaj poročil pri svojih štiridesetih letih. O možnosti in primernosti družinskega življenja sta se zaljubljenca ves čas intenzivno pogovarjala, ukrepala pa sta šele po sinovem rojstvu. Zaupala sta ga Abelardovi sestri, ki je živela na podeželju, sama pa sta se vrnila v Pariz. Avtor eseja Gilson razgrinja vse možnosti in posledice poroke, na nekaterih mestih celo na humoren način. Heloiza in Abelard sta menila, da je ideal filozofa in klerika v vzdržnosti, vendar je Abelarda gnala ničevost in skrb za svoj sloves, hkrati pa ni mogel shajati brez Heloize. Njen stric Fulbert, ki jo je vzgajal po zgodnji smrti njenih staršev, se ni držal dogovora in je javno razglašal poroko, ob tem pa je zaradi občutka, da je bil prevaran, hudo žalil nečakinjo. Abelard je zato naročil Heloizi, naj se začasno umakne v samostan, kar pa je stric razumel, da se je hoče za vedno znebiti. Njegovi pajdaši so ponoči vdrli v sobo in spečega Abelarda skopili. Ta telesna pohaba ga je žgala kot sramota, zato se je zatekel v samostan. Znova je začel svoj filozofski in teološki pouk, zaradi nekega spisa pa so ga pozneje obsodili in umaknil se je v samoto, a so se mu učenci pridružili. Pozneje so ga menihi iz opatije Saint Gildas izvolili za opata, opatinja pa je postala tudi Heloiza.

Pisemsko vez sta ohranila vse življenje. Čeprav nekateri raziskovalci dvomijo o pristnosti teh pisem, je Gilson prepričan, da so verodostojna. Ob tem pa ugotavlja, da Abelard ni bil velik teolog in filozof, vendar ga lahko postavimo ob bok svetemu Bernardu iz Clairvauxa in Petru Častitljivemu iz Clunyja.

Esej Ėtienna Gilsona se bere kot razgibana zgodba z lucidno in nevsiljivo psihološko analizo, ki se odvija na ozadju avtorjevega velikega poznavanja dobe in njene miselnosti. Dopolnjuje ga Abelardovo pismo prijatelju z naslovom Zgodovina mojih nesreč, štiri pisma Heloize in Abelarda pa poglabljajo naše razumevanje usodnosti njune ljubezni.

Marjan Kovačevič Beltram, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo