Na novo odkriti odlomek pesmi je nastal še 200 let pred tema kopijama, kar pomeni, da je nekdo pisal o govoreči vulvi bolj zgodaj v srednjem veku, kot se je prej menilo. Pesem Der Rosendorn (Rožni ali vrtnični trn) je pravzaprav dialog med devico in njeno vulvo, v katerem razpravljata oziroma se ne strinjata, katera izmed njiju bolj privlači moške.

Redko zapisana tovrstna vsebina
Do zdaj je veljalo, da se takšna odprtost glede spolnosti v nemško govorečem svetu ni pojavila vse do konca srednjega veka, domnevalo se je, da na primer šele v urbani kulturi 15. stoletja. Najdba iz benediktinskega samostana Melk (do 19. stoletja tudi samostan Mölk) je nastala okoli leta 1300 in tako revidira prejšnje raziskave, saj se je erotična poezija torej pisala že 200 let prej, kot se je mislilo, nemara pa se je tudi recitirala in celo uprizarjala. Očitno so bile take pesmi redko zapisane in so še redkeje preživele do današnjih dni, so v sporočilu za javnost zapisali pri Avstrijski znanstveni akademiji (ÖAW).

Pergament uporabili za vezavo drugih knjig
Odkriti fragment na traku pergamenta izvira iz domnevno nekoč celovitega lista, ki je bil razrezan in uporabljen za vezanje teološkega besedila v latinščini, kar je bil takrat uveljavljen način vnovične uporabe dragocenega pergamenta. Trak pergamenta je tako ozek, da je na njem vidnih zgolj nekaj črk na vrstico. Ko so raziskovalci lotili identificiranja črk na njem, so ugotovili, da se ujemajo s kopijama pesnitve Der Rosendorn, ki so ju v preteklosti našli v dresdenskem in karlsruhejskem kodeksu.

Ali je bila njena vsebina zgolj še dodaten razlog, da je bila pesnitev Der Rosendorn uničena, lahko "res zgolj ugibamo", pravi Christine Glaßner z Inštituta za srednjeveške raziskave pri Avstrijski znanstveni akademiji.

O čem je torej govor v pesnitvi?
Zgodba o zgovornih ženskih genitalijah se začne z moškim pripovedovalcem, ki bralca seznani, kako je prvič naletel na mlado žensko, ki se je med vsakodnevnim namakanjem v rožni vodi prepirala z vulvo. Dialog med njima je zabaven, ženska zatrjuje, da moške pritegne predvsem njen videz, vulva pa je prepričana, da mladenka pretirano poudarja svoj videz. Družno se odločita, da bosta krenili vsaka svojo pot, kar pa privede do katastrofalnega izida, to pa ju končno pripelje do spoznanja, da se morata znova združiti. Na tej točki se v dogajanje vmeša pripovedovalec, ki ponudi svojo pomoč, da ju tako rekoč potisne znova skupaj, kar stori na nič kaj plemenit način, piše spletni portal raziskovalnega inštituta Smithsonian v Washingtonu.

Več primerov govorečih vulv skozi zgodovino kulturne produkcije
Čeprav gre za prvo govorečo vulvo, poznano v nemškem jeziku, pa ta seveda ni edina, kar jih pozna svetovna literatura. Tako na primer francoska literatura razpolaga z zgodbo Le Chevalier qui faisoit parler les cons et les culs (Vitez, ki je pi*** in zadnjične odprtine pripravil do govora), v kateri nastopajo govoreče vulve. Roman francoskega filozofa Denisa Diderota iz leta 1748, naslovljen Les bijoux indiscrets (Indiskretni dragulji), pa govori o čarobnem prstanu, zaradi katerega vulve spregovorijo. Govoreče vulve najdemo tudi v sodobnejših stvaritvah, med drugim na primer v kultnem filmu iz leta 1977, naslovljenem Chatterbox! (Klepetulja!).

Po besedah Christine Glaßner pa je pesnitev Der Rosendorn več kot le erotična srednjeveška fantazija. "V svojem jedru je to neverjetno pametna zgodba, že samo zato, ker dokazuje, da ne moreš ločiti osebe od njenega spola," je prepričana strokovnjakinja.