Poleg pisateljevanja gre Grassu še nekaj dobro od rok - vedno znova zna šokirati s politično (ne)korektnimi besedami in tudi dejanji. Foto: EPA
Poleg pisateljevanja gre Grassu še nekaj dobro od rok - vedno znova zna šokirati s politično (ne)korektnimi besedami in tudi dejanji. Foto: EPA
Združitev Nemčije 1990
Združitev obeh nemških držav leta 1990 je bila po Grassovem mnenju dogodek, ki je načel nemško demokracijo, saj je šlo pravzaprav za prevzem Vzhodne Nemčije.

Ob izidu svojih dnevniških zapiskov iz leta 1990 pod naslovom Unterwegs von Deutschland nach Deutschland (Na poti iz Nemčije v Nemčijo) je namreč Grass dejal, da lahko ob dvajsetletnici združitve Nemške demokratične republike in Zvezne republike Nemčije govorimo le o negativni bilanci združitvenega procesa. Grass namreč govori o združitvi 'na posodo' in o v nemški zgodovini enkratni prisvojitvi in patroniziranju vzhodnonemškega prebivalstva. Meni, da lahko o združevanju govorimo le kot o procesu, ki je pomenil krnitev nemške demokracije.

Preveč pisunstva in hišic v Toskani
Ko Grass govori o politiki, omenja "preveč zalivske krize, preveč združitve" in se obenem sprašuje o integriteti socialdemokratskih politikov, ki imajo - od Lafontaina pa do Engholma - hiške v Toskani, premalo volje do politike in nagnjenje k pisanju knjig. Čeprav Grass nenehno razmišlja o nemški politiki in se zaveda "brezplodnosti svojih političnih prizadevanj", vseeno pri njih kar vztraja ter se po svojih besedah večkrat počuti, kot da bi bil brez domovine, Nemčija pa mu velikokrat 'ni po meri'; razen nemškega jezika, ki ga še vedno ljubi.

Obveza, da pusti pero pri miru in se vmeša v politiko
Günter Grass o sebi pravi, da nikakor ni strasten avtor dnevniških zapiskov. Kljub temu je vodil vesten protokol prelomnega časa v letu 1990. Tedaj je začutil obvezo, da se vmeša v dogajanje; da se dvigne s stola, se 'odstrani' s pisalnega pulta in vstopi med ljudi. 24. februarja 1990 je bil tako v Leipzigu, kjer se je udeležil zasedanja stranke SPD, pozneje pa je popotoval po vzhodnonemških deželah in ustvaril zanimivo pričevanje o deželi v procesu preobražanja. Grassov dnevnik ponuja zanimiv vpogled v vsakdanjik njegovih sonarodnjakov; bolj kot oni se zaveda pomenljivosti tega zgodovinskega trenutka in zato precizno in s posebnim občutkom za zgodovinsko naraciji popiše svoja srečanja in razmišljanja. To je protokol o času, ki ga ne bo nikoli več, brez katerega pa tudi sedanjosti ne bi bilo.