V zbirki NUK-a se je ohranilo okoli tisoč propagandnih listkov, poleg teh pa je knjižničarjem uspelo tudi sicer ohraniti izjemno zbirko krhkega in neobstojnega gradiva, ki bi se najbrž zelo verjetno izgubilo – prepovedane časopise, revije, letake, plakate ... Gre za enega izmed tokratnih predlogov za brskanje po zakladnici NUK-ovega arhiva, ki jih NUK-ov Žiga Cerkvenik pripravlja za naše bralce.

Na MMC-ju skupaj z NUK-om vabimo k odkrivanju dragocenosti iz digitalne knjižnice, ki sestoji iz več kot 800 tisoč prosto dostopnih enot gradiv. Zanimive so za šolo, študij, raziskovanje ali preprosto za krajšanje časa. Digitalna knjižnica Slovenije je ena največjih zbirk slovenskih besedil in drugih gradiv, ki so prosto dostopni na spletu. In četudi je NUK znova odprl svoja vrata zadnji dan aprila, velja še zmeraj odkrivati dragocenosti digitalne knjižnice.

Vabljeni k seznanjenju s tokratnimi predlogi za raziskovanje digitalne zakladnice NUK-a!

"Circulus mensurat omnia – šestilo izmeri vse" (geslo kartografa Hirschvogla)

Zemljevid Vojvodine Kranjske, Slovenske Marke in Istre (1714) znamenitega nürnberškega založnika in kartografa Johanna Baptista Homanna velja za enega najbolj znanih in ponatisnjenih zemljevidov slovenskih dežel. Homann se je oprl na delo Janeza Vajkarda Valvasorja in izdelal tako grafično kot tudi kartografsko izboljšano različico zemljevida iz Slave Vojvodine Kranjske. Zemljevidu je v zgornjem desnem kotu dodal Trostovo veduto Ljubljane iz Slave ter desno spodaj še podroben zemljevid Cerkniškega jezera, prav tako narisan po Valvasorjevih podatkih. Povsem izvirna pa je čudovita kartuša, kjer poleg personifikacije Kranjske z oljčno vejico najdemo tudi Neptuna (bogastvo z vodnimi viri), Diano (obilica divjadi), dva puta (rudno bogastvo), kranjskega vojaka v oklepu (simbol zmage nad Turki) in Valvasorjev Marijin steber.

Več o Homannovi in drugih upodobitvah slovenskega ozemlja si lahko ogledate tudi v še sveži spletni razstavi kartografskih zakladov Narodne in univerzitetne knjižnice.

"Tu imaš ljubeznivi bralec besedilo spisa, znanega pod imenom Razlaga filozofije narave, z razlagami veleučenega magistra in člana dunajske gimnazije Kranjca Matije Hvaleta …"

Valvasor seveda ni bil ne prvi ne edini učenjak slovenskega rodu, ki je s svojimi znanstvenimi dosežki in javnim delovanjem dosegel mednarodni ugled in veljavo. Že v zgodnjem 16. stoletju lahko na najrazličnejših področjih znanosti in tehnike naletimo na pomembne prispevke slovenskih avtorjev. Matija Hvale z Vač je med letoma 1504 in 1514 deloval kot profesor logike na Dunaju in bil leta 1510 imenovan celo za dekana filozofske fakultete na dunajski univerzi. Leta 1513 je v latinščini izdal svoje najpomembnejše delo in eno prvih tiskanih knjig slovenskega avtorja sploh, odmevno naravoslovno-filozofsko sintezo Razlaga filozofije narave, v kateri najdemo tudi najstarejšo anatomsko podobo človeške glave in prsnega koša. Kar petkrat je bil na mesto dekana, nazadnje pa celo za rektorja univerze na Dunaju imenovan Andrej Perlah, profesor matematike, astronomije in medicine, zdravnik in dvorni astrolog. V svoji bogati karieri je izdal več astronomskih almanahov oziroma efemerid in se ukvarjal z načrtovanjem novih naprav za opazovanje neba.

Zanimanje za astronomijo, astrologijo in okultizem pa je drago stalo Martina Pegiusa (1523–1592), pisarja, advokata salzburške nadškofije in prvega slovenskega pravnika, ki je po obtožbi čarovništva zadnjih deset let življenja preživel v ječi in v njej brez procesa ali obsodbe tudi umrl. Na drugi strani je imel najbolj znani slovenski alkimist in iskalec "kamna modrih" Janez Friderik Rain (1613–po 1680) precej več podpornikov in si je za svoje alkimistične raziskave celo izprosil nekaj goldinarjev cesarske podpore.

"Da ne bi zastonj zapravljal časa, sem se odločil, da bom vse kraje, kjer smo potovali ali prenočevali, gore, vode, doline, pokrajine in razmere v deželah, skozi katere smo šli … zvesto opisal"

V približno istem času izpod peres slovenskih avtorjev nastaneta tudi dve izjemno pomembni potopisni deli, prek katerih je Evropa spoznavala svoje mogočne in do takrat le malo znane sosede. Benedikt Kuripečič iz Gornjega Grada se je kot tolmač v latinščino udeležil cesarske diplomatske odprave na dvor Sulejmana Veličastnega v Carigradu. Kuripečič je vestno zapisoval vse zanimivosti na potovanju, pa tudi podroben potek (neuspešnih) pogajanj v sultanovi palači, ki je nadvse napeto branje. Ob vrnitvi je zapiske izdal v obliki knjige, ki je kmalu postala prava uspešnica in prinaša tako prve geografske, zgodovinske in etnografske opise balkanskih dežel kot tudi avtentične lesoreze posameznih mest. NUK hrani enega redkih ohranjenih izvodov knjige, ki si jo lahko ogledate tudi v digitalni obliki. Istega leta izide tudi duhovita razprava oziroma pogovor med konjskima hlapcema, v kateri je Kuripečič podal svoj pogled na družbenopolitične razmere in razloge za turške vojaške uspehe.

Z velikim otomanskim voditeljem se je 10 let pozneje (nekoliko uspešneje) pogajal še en diplomat slovenskega rodu. Žiga Herberstein iz Vipave je v svoji štiridesetletni diplomatski karieri opravil 69 potovanj v tujino, med katerimi sta poleg pogajanj s Sulejmanom pomembni zlasti dve misiji v daljno in praktično nepoznano Moskovsko veliko kneževino. Podobno kot Kuripečič je tudi Herberstein skrbno zapisoval svoja popotna opažanja, dopolnjena s pogovori z lokalnim prebivalstvom in branjem del v ruščini, kar mu je omogočalo znanje slovenščine. Leta 1549 je izdal Moskovske zapiske (Rerum moscoviticarum commentarii), eno prvih in najpomembnejših del o zgodovini, politiki, kulturi in etnografiji ruskih dežel. Knjiga, ki je doživela velik uspeh in številne ponatise ter prevode, je evropski javnosti dve stoletji služila kot eden glavnih virov za razumevanje skrivnostne sosede.

"Nam in drugim – delavni"

Ob tolikšnih dosežkih zgodnjih slovenskih znanstvenikov in raziskovalcev ni presenetljivo, da že v 17. stoletju – v času, ko so se po Evropi ustanavljale prve znanstvene združbe – tudi na območju slovenskih dežel dobimo prva društva za razvoj znanosti. Najprej leta 1688 zaživi laično združenje izobražencev, znano kot Dizmova bratovščina, iz katere se leta 1693 razvije Academia operosorum Labacensium (Akademija delovnih Ljubljančanov), prva znanstvena akademija pri nas. Ob ustanovitvi je štela 23 članov, med katerimi najdemo nekaj najbolj izobraženih imen svojega časa na Kranjskem – pravnikov, teologov in zdravnikov, ki so se posvečali raziskavam v svojih strokah, spodbujali pa so tudi razvoj umetnosti in leposlovja. Za svoje geslo so izbrali latinski izrek "Nobis atque aliis – operosi" ("Nam in drugim – delavni"), za simbol pa pregovorno marljivo čebelo – kar je lepo razvidno iz prekrasne ustanovne knjige društva iz leta 1701.

Njeni člani so ustvarili obsežen opus zgodovinskih, medicinskih, astronomskih in drugih del v latinščini, ki so tlakovala pot nadaljnjemu razvoju slovenske znanosti. Akademija je delovala dobri dve desetletji, po smrti najdejavnejšega člana Janeza Gregorja Dolničarja pa kmalu zamrla. Leta 1779 je za kratek čas znova zaživela po zaslugi Kumerdeja, Japlja, Pohlina, Linharta in drugih razsvetljenih izobražencev, ki so humanističnemu zanosu in marljivosti svojih predhodnikov pridali duh znanstvenega racionalizma in – še pomembneje – slovenski jezik. Morda največji prispevek izvirne Akademije operozov pa je ustanovitev prve javne znanstvene knjižnice na Slovenskem. 30. maja 1701 so se člani s podpisom ustanovne listine zavezali, da svoje zasebne knjižnice po smrti združijo in namenijo javnosti, ter tako poskrbeli za temelje Semeniške knjižnice, ki je dokončno zaživela četrt stoletja pozneje v palači ljubljanskega semenišča.

"Pa saj na nevarnost nismo niti mislili; preprosto smo se najtesneje povezali s časom, ki je bil tu" (knjižničar Cene Kranj)

Knjižnice, tako javne kot tudi zasebne, skozi zgodovino niso bile samo pomemben prostor zbiranja, raziskovanja in širjenja novih spoznanj. Brez sistematičnega in poklicno neobremenjenega zbiranja, urejanja, ohranjanja in posredovanja najrazličnejših gradiv in dokumentov, bi se dobršen del naše znanstvene, kulturne in idejne dediščine neizbežno izgubil. O cenzuri, ki je bila bolj ali manj odkrito prisotna v vseh obdobjih zgodovine, smo že pisali. Bogastvo knjižnične zbirke NUK-a pa nam kaže, da so svojevrstna zgodovinska stalnica tudi prizadevanja knjižničarjev, da zbirajo in ohranijo tudi tista dela, katerih posedovanje in posredovanje je iz takšnih ali drugačnih razlogov prepovedano. Knjižnica je to pravico praviloma ohranjala – razen v najbolj izrednih razmerah, kakršne so v Ljubljani vladale med drugo svetovno vojno. Mala ekipa knjižničarjev, ki je na pragu vojne začela selitev v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, se je zavedala, da morajo tudi v vojnem času še vedno in toliko bolj poskrbeti za oba vidika poslanstva knjižnice – tako za prostor za druženje, raziskovanje in pobeg kot tudi za ohranjanje vsega, kar dano obdobje napiše o sebi. Po številnih hodnikih in skladiščih knjižnice se je tako kmalu in v strogi tajnosti organizirala živahna podtalna dejavnost: od študijskih krožkov prepovedane literature, tečajev rokovanja z orožjem ter trosilnih in grafitarskih akcij v okolici stavbe do skrivanja zalog hrane, orožja in celo številnih nočnih ilegalcev, ki se niso smeli ali mogli vrniti domov.

Posebno pozornost so namenili zbiranju ilegalnih partizanskih tiskov, v katerih so prepoznali pomemben in ogrožen dokument dediščine naroda. Leta 1942 z vodstvom ljubljanskega OF-a sklenejo celo formalni dogovor, da se nekaj izvodov vsake tiskovine dostavi v knjižnico, ki je tako postala verjetno edina legalna ustanova v okupirani Evropi, ki je organizirano zbirala "obvezne izvode" ilegalnega tiska. Navkljub rednemu nadzoru, racijam, aretacijam in nenehni grožnji s smrtjo, če se njihova dejavnost odkrije, je knjižničarjem uspelo ohraniti izjemno zbirko krhkega in neobstojnega gradiva, ki bi se sicer zelo verjetno izgubilo – prepovedane časopise, revije, letake, plakate, celo tako potrošne tiske, kot so trosilni listki. V zbirki NUK se je ohranilo okoli 1000 listkov s propagandnimi sporočili obeh ideoloških taborov, kakršnih so bili med vojno polni ulice in trgi slovenskih mest. Nekoč nadloga, danes pa predvsem dragocen dokument naše skupne dediščine. Ogledate si jih lahko na spletni razstavi na Digitalni knjižnici Slovenije – današnjem zadnjem priporočilu za digitalno raziskovanje. (Še opomba: za ogled omogočite predvajalnik Flash!)