Jean-Luc Nancy je figura povezovanja, iskanja križišč in naveza z drugimi avtorji, hkrati pa njegov glas ostaja edinstven in neposnemljiv. Pri Študentski založbi so izšli njegovi spisi Corpus, Noli me tangere in Rojstvo prsi, kar je so ta teden zaznamovali tudi s predavanjem Mladena Dolarja v Slovenski kinoteki.

Spremljajo nas žive priče teh herojskih časov, je svojo izhodiščno tezo utemeljil Dolar - to so "mojstri misli", ki so vtisnili neizbrisen pečat humanistični in družboslovni misli ter umetnosti. Poleg Nancyja sem sodijo še Alain Badiou, Jacques Ranciere in Etienne Balibar.

Mišljenje se dogaja v zgoščinah, so obdobja, ko se zgodi neverjetno veliko; in to obdobje je eno najplodnejših v zgodovini misli, je poudaril Dolar. V primerjavi z drugimi teoretsko in prevodno dobro podprtimi francoskimi avtorji tega "dogodka mišljenja", kot so Claude Levi-Strauss, Michel Foucault, Jacques Lacan, Jacques Derrida, Gilles Deleuze, Roland Barthes in Julia Kristeva, je bil Nancy v slovenskem prostoru do nedavnega razmeroma nepoznan. V slovenščini je dostopen med drugim z deli Odpor(nost) poezije, Evidenca filma: Abbas Kiarostami in Vsiljivec.

Kako je bilo mišljeno telo in kako ga misliti na novo?
Po Dolarjevih besedah je telo eden najbolj zlorabljenih pojmov. Telo smrtnikov, politično telo, telo zakonov, mistično Kristusovo telo; vsa ta telesa označuje latinska, francoska in angleška beseda "corpus", naslov in tema Nancyjevega literarno-filozofskega spisa, ki ga je prevedel filozof, sociolog in literat Mirt Komel. V spisu Nancy premisli klasične zaznamke telesa od antičnih mislecev do Sigmunda Freuda in pokaže, da so raznovrstne spremembe v sodobni kulturi prinesle potrebo novega razumevanja telesa.

Obstajajo samo telesa in znaki, to je doktrina sodobnega časa. "Če hočemo govoriti o telesu, je treba prekiniti z določenim refleksom. Spontano vedno mislimo telo proti duši. Telo imamo za fizično, materialno, meseno realnost," je Dolar citiral Nancyjevo predavanje O duši iz leta 1994. Telo je po Dolarjevem izpeljevanju enotnost bitja, ki je "zunaj sebe", je "prehajanje v zunanjost", kar lahko izrazimo s stavkom, da se "ne morem čutiti, ne da bi čutil drugega in ne da bi me drugi čutil". Ni telesa, ki ni več kot telo: duša predstavlja razsežnost telesa, njegovo razliko do samega sebe in način, kako sega zunaj sebe, je dodal Dolar.

O (ne)dotakljivosti svetega
Drugi spis z naslovom Noli me tangere je po mnenju Komela pomemben prispevek k filozofiji dotika in dekonstrukciji krščanstva. Nancy kot izhodišče vzame priliko iz Janezovega evangelija, v kateri se Jezus Kristus prikaže Mariji Magdaleni in njen dotik zaustavi z besedami Noli me tangere (Ne dotikaj se me). Hkrati analizira ta novozavezni motiv na platnih slikarjev, kot so Rembrandt van Rijn, Tizian, Antonio da Coreggio, Agnolo Bronzino in Albrecht Dürer. Fraza v priliki služi "glorifikaciji telesa" in "nedotakljivosti svetega", pravi Komel in dodaja, da je za Nancyja zanimivo tudi vprašanje, zakaj se v drugem prizoru Jezus Kristus le pusti dotakniti nejevernemu Tomažu. Prepoved dotika se tako razume kot pogoj za nastanek svetega. Ali drugače: da bi se sveto nekoga dotaknilo, mora biti izvzeto iz konvencionalnih dotikov, je v predavanju izpeljal Komel.

V tekstu Rojstvo prsi ima avtor v mislih ženske in moške prsi, je dejala predavateljica in literarna teoretičarka Varja Balžalorsky, ki je prevedla spis. Po njenem mnenju v Nancyjevem pisanju začutimo poseben ritem, sinkopiranje in druge tehnike, ki "dišijo" po literarni pisavi. Prsi so pravzaprav pretveza, da bi govorili o drugih stvareh: predstavljajo smisel v vzponu, dvigu, obljubi in darovanju, pravi Varja Balžalorsky. Za Nancyja so prsi "razglas smisla", poleg vseh simbolnih in alegoričnih razsežnosti ter raznovrstnih citatov o njih, ki jih stke skozi besedilo, pa v maniri literarne pisave, kot načina rojevanja in poganjanja misli, razvija še pojme, kot so misel, prostor, sebstvo, svet, drugi in občutek.