Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Ob njem ne morem mimo morda banalne, a ilustrativne filmske analogije, Ricardo Reis se bere kot prvovrstni politični triler, konspirativna hladnovojna zagonetka, v kateri se zmanipulirani slehernik s spranimi možgani znajde na neznanem ozemlju, ki ga sredi tridesetih let 20. stoletja ogrožajo fašistične sile, Hitler v Nemčiji, Franco v politično vse bolj nestabilni Španiji, Salazar na Portugalskem.

Čeprav je Ricardo Reis Portugalec, se ob vrnitvi domov decembra 1935 po šestnajstih letih prostovoljnega izgnanstva v Braziliji počuti kot tujec; ne spozna mesta, ulic, zgradb, vse skupaj doživlja kot labirint, iz katerega ne najde izhoda, še več, v Lizboni ne najde smisla življenja. Da bo mera polna, je njegov idol, pesnik Fernando Pessoa, medtem umrl. Toda ker smo v Saramagovem romanu, se Pessoa pred Ricardom Reisom materializira, ta borgesovski fantazmagorični privid mu sporoči, da bo v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo obstajal še devet mesecev, "toliko, kolikor časa preživimo v trebuhih naših mam, mislim, da gre za vprašanje ravnovesja, preden se rodimo, nas še ne morejo videti, a vsak dan mislijo na nas, potem ko umremo, nas ne morejo več videti in vsak dan malo bolj pozabijo, razen v izjemnih primerih je devet mesecev dovolj, da pokojnik pade v popolno pozabljenje".

Ta čudovita relativizacija življenjskega cikla ponudi okostje in časovnico Saramagovemu dramskemu loku, temu neznosnemu spoznanju, da človek/prikazen izve natančen dan svoje smrti, pa naj bo resnična ali simbolna. A če je Pessoa z datumom dokončnega odhoda pomirjen, se ga Reis sprva ne zaveda, čeprav kmalu postane jasno, da je Reis Pessoov piščev heteronim, ki se bo kljub hipni oživitvi svoje zdravniške prakse in vse večji navezanosti na dve ženski – sobarico Lidio in hendikepirano Marcendo – pridružil svojemu alter egu. Odtujen, neprilagojen, kulturno in družbeno izoliran.

Čeprav je roman nabit z "aktualnostjo" Evrope v času fašistične ekspanzije in se norčuje iz vseprisotnega portugalskega patriotizma, Saramago nikdar ni tezen ali didaktičen, najboljši deli romana pa so (žal preredki!) pogovori med Pessoo in Reisom, v katerih iskrivo in duhovito obdelujeta vse od vloge umetnosti in vsakdanjih eksistencialnih vprašanj, do pomena identitete in etike romantičnega življenja (in smrti). Ne vem, kakšen status ima Ricardo Reis na Portugalskem, toda če me bodo kdaj vprašali po delu, ki povzame Portugalsko kulturo in zgodovino, bom brez pomisleka omenil ta roman.