Knjiga je v latinščini pod naslovom Plantae alpinae Carniolicae izšla leta 1782 na Dunaju in je bila vse do zdaj neprevedeno temeljno znanstveno delo o naših krajih. Hacquet je v njej opisal 11 rastlin in eno glivo, ki rasejo v kranjskih Alpah in v Istri ter so bile po njegovi oceni nove oziroma še neopisane.
Knjigo je iz latinščine prevedel Matej Petrič, spremno študijo je prispevala Nada Praprotnik, Tomaž Čeč in Marija Hribar pa sta uredila delo, ki je izšlo v sozaložništvu založbe Maks Viktor in Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica.
Hacquet je vse v delo Kranjske alpske rastline vključene rastline imenoval po krajih oziroma nahajališčih in jih je sam tudi narisal. Nekateri herbarijski primerki so še zmeraj vključeni v zbirko, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.
Hacquet je za Giovannijem Antoniem Scopolijem (1723–1788) glavni raziskovalec tukajšnjega rastlinstva in krajev na sploh in je v svetovnem merilu prvi, ki je opazil vpliv različnih geoloških podlag na razširjenost rastlin. V knjigi Kranjske alpske rastline so opisane tudi štiri "triglavske cvetke", kakor jih je imenoval botanik Tone Wraber, in sicer triglavski svišč, triglavski otavčič, triglavska neboglasnica in triglavski petoprstnik, so zapisali založniki.
V iskanju skrivnostne in mitske rože Scabiosa trenta
Sicer pa pričujoče delo nemara najbolj slovi po tem, da je avtor v njej popisal skrivnostno in mitsko rožo Scabiosa trenta, ki jo je toliko časa po gorah zaman iskal Julius Kugy. Pravzaprav je prav Hacquetova risba na porumenelem papirju v Julijske Alpe privedla mladega Kugyja, vendar mu skrivnostne cvetlice ni uspelo najti.
Razrešitev uganke šele v naslednjem stoletju
Šele avstrijski botanik Anton Joseph Kerner (1831–1898), ki si je ogledal Hacquetov primerek Scabiosa trenta v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani, je razrešil uganko. Ugotovil je namreč, da Hacquet ni našel nove vrste, temveč je poimenoval že znano vrsto bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki jo je mogoče najti na Krasu in na skalovju na submediteranskem območju.
Primerek, ki ga je Hacquet našel v gorah nad Trento, je bil le relikt iz toplejših medledenih dob, ko je termofilno rastlinstvo prodrlo v Alpe. Tako da je popolnoma mogoče, da je Hacquet naletel na zadnje primerke te vrste, njegovi nasledniki pa jih niso mogli več najti, saj je rastlina že izumrla na triglavskih pobočjih.
Čeprav sem več kot enkrat splezal skoraj na vrh Triglava in prebrskal bližnjo okolico njegovo, si niti od daleč ne smem domišljati, da mi je prišla več kot tretjina tamkajšnjih redkih rastlin pred oči. O, kako često sem si zaželel ostati gori leto dni kot pastir, da bi imel priliko ob vsakem času prehoditi to s cvetjem bogato pokrajino; koliko bi pač še mogel odkriti redkih rastlin, ki mi tako nikdar ne bodo prišle pred oči.
Skoraj bi bil prvi na vrhu Triglava
Baltazar Hacquet (okoli 1735–1815) je bil slavni botanik, geolog in pionir alpinizma, ki je bil neločljivo povezan s Triglavom. Le malo je manjkalo, da bi kot prvi osvojil njegov vrh v letu 1777, kar je v naslednjem letu uspelo štirim srčnim možem.
Na vrh se mu je vendarle uspelo povzpeti 8. avgusta 1779 in nato še enkrat 23. julija 1782. Še zmeraj velja njegova upodobitev Triglava v delu Oriktografija Kranjske za prvo upodobitev sploh, njegov vzpon na Triglav za prvi dokumentirani vzpon, Hacquet je bil tudi prvi, ki je izmeril višino Triglava, so zapisali založniki.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje