Podobno slikovite zgodbe ciničnega možakarja, ki je zaslovel predvsem z romani Klavnica pet, Zajtrk prvakov in Zaporniški tič, je v pred kratkim izdanem avtoriziranem Vonnegutovem življenjepisu And So It Goes : Kurt Vonnegut: A Life popisal Charles Shields. Ta je pisatelja leta 2006 v pismu prvič prosil za podporo in pomoč pri načrtovanem življenjepisu. Odgovor je bil: ne.

Tako to gre, tudi za Vonneguta
A Shields, vneti privrženec Vonnegutovega dela, se ni pustil tako lahko prepoditi in v drugo je dobil kratek, a zanj toliko bolj sladek odgovor: O. K. Tako je za celo leto, zadnje leto Vonnegutovega življenja, dobil dostop do pisatelja in njegovih pisem. Življenjepis je nastal po petih letih raziskovanja in pisanja, več kot primeren naslov knjige And So It Goes ali Tako to gre pa si je Shields sposodil iz Vonnegutove Klavnice pet, kjer se fraza pojavi vsakič, ko je v romanu opisana ali omenjena smrt.

Čeprav ni bil zadovoljen s svojim položajem v svetu ameriške književnosti, kjer so ga mnogi šteli za "neuglednega" pisca znanstvene fantastike, so njegove zgodbe o absurdnosti življenja v ZDA po drugi svetovni vojni prevzele več generacij bralcev in bralk. Njegova zbirka osebnih esejev Man Without a Country, ki je izšla leta 2005, je na lestvici najbolje prodajanih knjig New York Timesa preživela kar 15 tednov, prodali pa so jo v več kot 300 tisoč izvodih.

Travme vojnega ujetnika
Charles Shields, pisec novega življenjepisa, je Vonneguta opisal kot razočaranega Američana, ki sta ga najbolj zaznamovala dogodka iz njegovih dvajsetih let: materin samomor in bombardiranje Dresdna, ki ga je preživel kot vojni ujetnik. Nekaj zanimivih Vonnegutovih trenutkov in misli je Shields razkril tudi v krajšem spodaj povzetem pogovoru za Reuters.

Kako ste se lotili projekta Vonnegutov življenjepis?
Dopisovati sva si začela poleti in v jeseni leta 2006. Potem sva začela s telefonskimi pogovori in dopisnicami. Klical me je pozno zvečer, slišalo se je, kot da je pred tem nekaj spil. Prvič, ko sem ga spoznal, je želel takoj govoriti o svojem otroštvu, svoji družini, svojem nezadovoljstvu v najstniških letih. Zato sem začel pisati kot nor. Uspeh najinih telefonskih pogovorov je bil odvisen od njegovega razpoloženje. Vonnegut je bil zelo muhast človek, precej občutljiv.

Se mu je zdelo, da ga kritiška srenja zavrača?
Zelo. Rekel sem, da ga mnogi mladi bralci uvrščajo v kategorijo znanstvene fantastike, pa je samo zamajal z glavo in rekel: "Še vedno me tako predalčkajo." Zaradi takšne oznake je trpel.

Katera doživetja iz mladosti so ga najbolj oblikovala kot človeka?
Zelo ga je prizadel materin samomor, saj ga je videl kot dokaz, da ga nikoli ni imela rada. Sumil je, da je imela raje njegovega starejšega brata Bernarda. To je skupni imenovalec mnogih ljudi v svetu umetnosti. Želijo si ljubezni in odobravanja. Nisem prepričan, da je Kurt kadar koli verjel, da ga ima kdo zares rad. Kot 84-letnik, le nekaj dni, preden je umrl, mi je zaupal, da je bil njegov oče nad njim zelo razočaran. Oboževale so ga stotine tisočev mladih ljudi, a je bil še vedno osamljen človek, ki ni našel svojega miru.

Zakaj je postal ikona protikulture?
Kako se človek lahko upre pismom mladih ljudi, v katerih piše "Prebral sem vašo knjigo in se zjokal"? Našel je globoko povezavo z mladimi in zmedenimi ljudmi. Mislim, da je postal čustveno zavrt nekje v času bombardiranja Dresdna. Imel je veliko nerazčiščenih težav iz druge svetovne vojne.

Kakšno je ciljno občinstvo pisca življenjepisa?
Ne gre za eno samo skupino ljudi. Nalašč knjigo pišem večslojno. V njej lahko raziskovalci najdejo material za sveže analize. Želim, da bi se v njej našli tudi neobjavljeni pisci, ki želijo brati o človeku, ki je začel kot svobodnjak in je želel samo zaslužiti dovolj za hrano. Za Vonneguta je uspeh prišel pozno. Za študente človeške narave želim, da se potopijo v zgodbo nekega življenja in sprememb, zaprek in napak, ki jih je Vonnegut storil. Nihče nima načrta za popolno življenje.

Kako bi v nekaj besedah opisali Vonneguta?
Vonnegut je bil razočaran Američan. Verjel je v ameriške sanje, ker jih je njegova družina živela. Dokaz je imel, a se je počutil, kot da je zamudil zlato obdobje. Imel je občutek, da je prispel prepozno.