Lewis Carroll je leta 1865 z romanom Alica v čudežni deželi popisal dogodivščine dekletca, ki skozi zajčjo luknjo pade v čaroben svet, kjer jo čaka ogromno fantastičnih dogodivščin. Foto: EPA
Lewis Carroll je leta 1865 z romanom Alica v čudežni deželi popisal dogodivščine dekletca, ki skozi zajčjo luknjo pade v čaroben svet, kjer jo čaka ogromno fantastičnih dogodivščin. Foto: EPA
Alica v Čudežni deželi
Literarni teoretiki v romanu izpostavljajo predvsem teme pubertete, zapuščenosti, tranzicije iz otroštva v svet odraslih in nevarnost avtoritarne oblasti (ki jo uteleša Srčeva kraljica). Foto: Wikipedia
Avtorjevo posvetilo mali Alice Liddell v knjigi, iz katere se je pozneje razvil roman Alica v čudežni deželi. Foto: EPA
Že od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa se bralci radi zabavajo tudi z iskanjem "skritih" tem in motivov v romanu. Primeri: mačka Režalka izpuhti v prazen zrak in za seboj pusti samo enigmatičen nasmešek; Alica uživa napoje in koščke gob, da se telesno preobrazi; gosenica puha nekakšno zapleteno vodno pipo. Celotna zgodba je tako zelo prepojena z nadrealističnim vzdušjem, da so za njen nastanek preprosto morala na neki način biti kriva mamila, razmišljajo številni. Foto: Disney

V londonski dražbeni hiši Bonham's bodo 19. marca na dražbo dali pismo pisatelja Lewisa Carrolla, v katerem se prijateljici Anne Symonds pritožuje nad slavo. Kot je zapisal avtor Alice v čudežni deželi, je sovražil, da so neznanci nanj kazali s prstom in bolščali, če so ugotovili, v čigavi navzočnosti so.

Nad dražbo torej ne bi bil navdušen ...
"Draga gospa Symonds, mislim, da nisem uspešno razložil, zakaj ne maram, da se moja pisma znajdejo v zbirkah avtogramov," je zapisal avtor pisma, za katerega nameravajo v Bonham'su iztržiti od 3.000 do 4.000 britanskih funtov (3.650-4.860 evrov). "Vsa tovrstna publiciteta vodi do tega, da se moje pravo ime povezuje z naslovi knjig in da tujci strmijo vame in kažejo name ter me obravnavajo kot leva. Vse to se mi tako zelo upira, da si včasih želim, da sploh ne bi napisal nobene knjige."

Med oboževalci tudi kraljica
Carroll, ki je pismo podpisal z rojstnim imenom - Charles Dodgson -, je bil znan po svoji silni sramežljivosti (nikoli ni dajal intervjujev, sovražil pa je tudi podeljevanje avtogramov). Kljub temu je bil tako zelo priljubljen, da mu je celo kraljica Victoria pisala, da bi mu položila na srce, kako rada ga bere.

V omenjenem pismu pove, da se sicer zaveda, da obstajajo ljudje, ki uživajo v prepoznavnosti in ne bi razumeli, zakaj uporablja psevdonim.

Pismo bodo prodali v sklopu dražbe knjig, rokopisov, zemljevidov in fotografij, med loti pa bosta nove lastnike med drugi iskali tudi prvi izdaji del Prevzetnost in pristranost Jane Austen ter Povest o dveh mestih Charlesa Dickensa.

Popoldanski izlet, ki je spremenil književnost
Zgodbo o mali Alici in njenem potovanju je hčerkama dekana Henryja Liddlla med veslanjem po Temzi pripovedoval oxfordski profesor matematike Charles Dodgson. Eno izmed deklet, desetletna Alice, je Dodgsona po izletu toliko časa prepričevalo, da ji je nazadnje ustregel in svojo pravljico (pod psevdonimom Lewis Carroll) zapisal. In rodila se je Alica, ki v Čudežni deželi spozna Srčevo kraljico in igra kriket s plamenci namesto kijev.

Ker je bil roman tako uspešen, je leta 1871 sledil še Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani (Through the Looking-Glass and What Alice Found There). Leta 2008 so literarni zgodovinarji naleteli še na eno pisateljevo pismo, naslovljeno na mladoletno muzo Alice, v njem je zanikal namigovanja, da ga otroci spolno privlačijo.

Nočna mora vsakega "piarovca"
Pisateljev biograf, Robert Douglas-Fairhurst, je prepričan, da bi bil Carroll danes za svojega založnika prava nočna mora: "Naredil je vse, kar je lahko, da ne bi pritegnil pozornosti, poskušal doseči, da bi njegovo ime umaknili iz knjižničnih katalogov, nekemu novinarju pa je mirno izjavil: "Ne govorite z Lewisom Carrollom." Vseeno pa je tudi užival v pošiljanju podpisanih knjig številnim otrokom, s katerimi je bil prijatelj - ampak samo kadar jim je prostovoljno razkril svojo identiteto."

Kdo, jaz?
Za konec še anekdota, ki ponazarja, kako zelo je bil Carroll naveličan pozornosti. Leta 1890 so se v njegovem nabiralniku znašla pisma, naslovljena na C. L. Dodgsona. Pošiljatelju jih je vrnil s pripisom na papirju z oxfordske univerze: "Gospod Dodgson ... se ne sklicuje niti ne priznava nobene povezave s kakršnim koli psevdonimom ali knjigo, ki ni bila objavljena pod njegovim imenom."