Knjige
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.2 od 16 glasov Ocenite to novico!
Tereza Vuk
Tereza Vuk, ki ji je leta 2012 zmaga na Proznih mnogobojih pokazala, da je pisanje očitno prava pot, pravi, da je življenje nepredvidljivo in zato ima o čem pisati. Foto: Osebni arhiv
       Te sestavine nato premešaš skupaj, prepleteš stavke in ne moreš zgrešiti. Ravno včeraj je ena bralka rekla: "To je najbolj smešna žalostna knjiga."       
Po prvencu Creepyatrija se avtorica predstavlja s svojo drugo knjigo kolumen, ki jih je povezala pod naslovom Kolumniatrija.
Po prvencu Creepyatrija se avtorica predstavlja s svojo drugo knjigo kolumn, ki jih je povezala pod naslovom Kolumniatrija. Foto: Založba Manični poet

Dodaj v

"Ljudi ravno ne razumem - neka čudna bitja."

Intervju s pisateljico, kolumnistko in blogerko Terezo Vuk
23. maj 2016 ob 20:20
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ko je pred tremi leti na knjižne police tako rekoč iz samega podzemlja priletela knjiga Creepyatrija, si nihče ni niti v sanjah predstavljal, da bo taista knjiga doživela najprej ponatis, potem pa da bo še uvrščena med Bralno značko za odrasle.

Še posebej zato, ker je knjiga izšla v samozaložbi, in še predvsem zato, ker je šlo v resnici za ponatis blogov, ki jih je tam nekje na obrobju kulturnega polja pisala širšemu občestvu neznana Tereza Vuk. Toda s svojo neposrednostjo, humorjem, samoironijo in iskrenostjo je dosegla to, kar si želi večina pisateljev - neznansko povpraševanje in razprodajo knjig. Sledilo je zatišje in potem kolumne, zaradi katerih so številni plačali članarino na Fokuspokus.si. In sledilo je novo zmagoslavje; pri založbi Manični poet je ravnokar izšla knjiga njenih zbranih kolumn, katerim je dodala še štiri sestavke. Nastala je Kolumniatrija. Knjiga, skozi katero ohranja svoj slengovski jezik, zaradi katerega so jo še pred kratkim primerjali z Bukowskim, sama pa je zatrjevala, da ga nikoli pravzaprav ni brala, duhovitost in v nasprotju s prvo knjigo blogov tudi samozavest.

Najprej kapo dol za ves pogum, ki ste ga pokazali v svojem pisanju; najprej kot blog in potem kot kolumne. In oboje združeno v dveh knjigah. Toda zakaj najprej bloge in nato še kolumne sploh izdati še v knjižni obliki?
Hvala. Bloge sem izdala v knjižni obliki zaradi bralcev, ki so me o tem prepričali. In imeli so prav, šele takrat se je v bistvu vsa ta pot začela. Pomisli, lahko bi vse to blogovsko gradivo pustila na spletu in to bi bilo to. Tako pa sem ukinila blog, natisnila isti material in na koncu je bila knjiga uvrščena celo med dela za Bralno značko za odrasle. Še dobro, da imam pametne bralce in da jih poslušam. S kolumnami je bilo podobno. Zakaj bi puščala tekste na spletu, če lahko napišem štiri dodatne zgodbe, to natisnem in "voila", knjiga je tukaj.

Enako so spraševali tudi mene, ko sem pred dvajsetimi leti izdal knjigo kolumn. Toda moje kolumne so bile časopisne in niso dosegle toliko ljudi, bralcev, kot vaše, ki izhajajo v digitalni obliki, zato sem se lahko branil s tem, da bodo pač dosegle večje število bralcev. Vi tega alibija nimate? Tega argumenta ne morete uporabiti?
Seveda, več je bralcev kolumne, ki je dostopnejša. Popolnoma druga pesem pa je, ko so kolumne enkrat objavljene v knjižni obliki. Knjigo si lahko posojajo med sabo. Recimo, moja nona se ne bo nikoli spravila k branju kolumn. Ko ji bom dala knjigo, jo bodo pa vse njene prijateljice brale. Knjiga je še vedno knjiga.

Kdor koli je prebiral že vaše bloge in potem kolumne, je hitro ugotovil, da gre za izjemen pisateljski talent. Ste se tega talenta zavedali? Kdaj ste se začeli zavedati, da pisati pa vendarle znate?
O, hvala. No, seveda sem ves čas vedela, da znam pisati. Sošolke mi danes pravijo, da sem v osnovni šoli najboljše pisala in brala. In ja, oboževala sem spise. Toda način življenja, ki sem si ga pozneje izbrala, je te ambicije potisnil v ozadje. No, v bistvu nisem imela nobenih ambicij za nič. Na stara leta, če tako rečem, pa mi je nekdanji fant "dvignil živec", ko sem pri nekem prijatelju videla, da piše blog. In sem takoj "zatežila": "Tudi jaz si ga želim!" In sem šla jezno tipkat: "Zdaj boš videl!" Aja, ne, lažem. Pred tem sem napisala nekaj glasbenih reportaž. Vendar tistega nisem pisala v tem svojem slogu. No, hočem povedati, da sem šele prek bloga ugotovila, da sem berljiva. Pa tudi po zmagi na Proznem mnogoboju mi je postalo nekako jasno, da nekaj pa že prav delam. Ampak še vedno imam ogromno strahospoštovanje do bralcev. In še vedno velikokrat, ko pošljem kolumno, potožim uredniku Marku Crnkoviču: "Ne znam več pisat!"

Skozi knjigo kolumn ves čas nagovarjate bralca, da ste pač posebni. Da je vaše pisanje posebno. V čem?
To s posebnostjo je pač tako. V prvi knjigi pišem o tem, kako mi je šlo vse narobe in sem si nekako želela, da bi vse to videl ves svet, zato sem jokala kot otroci: "Poglejte mene! Jaz sem posebna!" Za pozornost je šlo. No, saj, dobila sem jo še prehitro. V drugi knjigi pa že zaradi lastne podobe, imidža ... Je*** ga, zdaj to "furam". Ali pišem posebno, pa je treba vprašati bralce.

Pa si želite biti posebni? Drugačni?
Ah, kaj si jaz sploh želim? To življenje samo prinese. Ali pa se tako rodiš. Go with the flow in just enjoy the ride (Prepusti se toku in uživaj na poti, op. n.). Kar smo, to smo. Razmišljati o tem, če smo si to želeli ali si želimo, nima nikakršnega smisla.

Vaša pisateljska pot je resda posebna, morda tudi življenjska zgodba, čeprav ni edinstvena, pa vendar; koliko je življenje pripomoglo k temu, da ste se sploh spravili k pisanju?
Pisateljska pot je gotovo smešna, če ne drugega. Knjigo sem izdala v samozaložbi, ker mi je prijatelj povedal, da če pošljem tekst na založbe, bodo vsaj eno leto potrebovali, da ga bodo prebrali. Jaz pa tega časa nimam. Samozaložba torej, ne da bi tekst prej sploh pokazala kakšnemu založniku. Ker sem imela v vsakem primeru namen natisniti samo nekaj izvodov za bralce bloga. Potem pa se je zgodilo, da je dve leti pozneje Matej Špehar predaval o uspehu moje založniške poti na kongresu slovenskih založnikov. Če bi mi kdo dejal, da se mi bo to dogajalo, samo zato, ker sem šla tisti večer jezno tipkat zaradi nekdanjega fanta, bi rekla, da je nor. Življenje je nepredvidljivo. In zato imam o čem pisati. Pa še terapija je. Vse je zaradi življenja.

Pišete predvsem iz sebe. Nizate dogodke iz svojega življenja, jih opisujete in komentirate, postavljate pod vprašaj in prek njih izražate svoja čustva, sebe, se razgaljate in spet zapirate. Do kod gre to razgaljanje? Do kod ste pripravljene iti, da vse skupaj še vedno ostane na ravni kolumne in končno tudi proze?
Ko sem pisala blog, sem dala res ogromno sebe ven. Sem res mislila, da pišeš bolj kot ne samo zase in za tistih nekaj bralcev. Nisem imela pojma, da bo nekega dne iz tega nastala knjiga in da me bo bralo kar nekaj ljudi. Pri kolumnah je pa tako. Vem, da jih na Fokusu kar nekaj ljudi prebere in me to kar zaustavlja. Je pa res, da znam napisati tudi tako, da je vse skupaj videti, kot da sem povedala ne vem kaj o sebi, pa v resnici ni ravno tako. Nekako vem, kje je moja meja, do kod se bom spustila, koliko sebe bom razgalila ljudem.

Ste morda postali po izidu Creepyatrije previdnejši?
Po izidu Creepyatirje nisem eno leto napisala ene same črke.

Razlog?
Hja, ker nisem pričakovala vsega tega. Treba je vedeti, da nisem ena tistih, ki je vse življenje stremela k temu ... In seveda človeka zmede, ko te začnejo vabiti na intervjuje in nastane neki cirkus. Ves ta uspeh je prišel v popolnoma napačnem času. Poleg tega se mi je nenadoma zazdelo, kot da mi je bilo nekaj odvzeto. In se nisem zmogla usesti za tipkovnico, ker so mi možgani vsakič sporočali: "Zdaj te bo veliko ljudi bralo." In tako se človek drži nazaj in vse za****. Pa še lenuh sem. Creepyatrija ima manj strani kot Kolumniatrija, pa je nastajala tri leta in pol. No, po izidu knjige sem lenuharila skoraj dve leti in malodane zaspala na lovorikah, ko sem povsem naključno lani videla, da na Fokuspokus iščejo kolumniste. Vedela sem, da potrebujem 'brco v rit'. Sicer sem dvomila, da bom sposobna vsak teden oddajati kolumno, pa vendar, deset mesecev pozneje imam spet knjigo. Ta pa spet ni bila načrtovana. S kolumno sem se res naučila discipline, se strenirala. Nikoli si ne bi mislila, da bom kdaj sposobna takole 'na gumb pisati'.

Se mi zdi, da ste s kolumnami stopili korak naprej, da se ne ponavljate toliko, kot ste se v blogih, in da kljub komentiranju in razmišljanju vendarle puščate bralcem več odprtega manevrskega prostora za razmišljanje, za oblikovanje mnenja in stališč.
Jasno, da sem se ponavljala v blogu, saj nisem več dobro sledila temu, o čemer sem pisala. Ja, poglejte, kolumne so pač kolumne. Ne morem samo o svojih ranah težiti. Moram malo z bralci sodelovati. Napredovala sem pa zagotovo. Pa še urednika sem se navadila imeti. Ker na začetku sem prav trpela, da gre nekdo naknadno čez moj tekst.

Ste postali samozavestnejši? Vas še vedno begajo in motijo komentarji tipa Tereza Vuk je literarni Damjan Murko?
Pa sem, mislim, da že. Komentatorji so tudi svojega denarja vredni. Tega nima smisla brati. Vselej vsakemu rečem: "Usedi se in napiši bolje. Potem mi pa soli pamet." Kaj bomo zdaj tukaj nekaj razglabljali. Mislim, da je primerjava z Murkom zaradi samopromocije. Ker to pa res obvladam. Še Murko bi lahko prišel k meni na tečaj.

Radi ste brani, želite, da vas berejo povsod po Sloveniji kljub uporabi ljubljanščine, in to vam tudi uspeva, pa se kljub temu branite nastopa pred bralci, pred kamerami, pred poslušalci ... Kako to, glede na to, da vas obožujejo? In tudi sami po tem hrepenite?
No, res sem vesela, da me berejo po celotni Sloveniji, kljub ljubljanskemu slengu. Berejo že, berejo, prepoznavajo na ulici pa ne. Na žalost je knjiga prinesla zraven tudi to. To so takšni dvorezni meči. Pa saj se vsako leto vdam v usodo, pa naredim en bralni večer, ampak res samo zato, ker vem, da si bralci to želijo slišati. Pa zaradi Creepytarije sem šla na kar veliko intervjujev - samo zato, ker si je knjiga to zaslužila. Pri Kolumniatriji pa moram za zdaj vsem vabilom reči ne, ker se tako pač počutim. Vendar pa to ne pomeni, da se čez en mesec stvari ne morejo spremeniti. Za ta intervju me je založnik prepričal, čeprav sama najprej nisem bila za. Saj vem, človek bi se lahko vprašal - kaj si šla spet tiskat knjigo, če ti ne odgovarja ves ta cirkus, ki pride zraven.

S čim privlačite bralce? S čim jih znate začarati?
Najprej iskrenost. Ljudje imajo dovolj nakladanja. Odbitost, nekaj, česar ne morejo ravno povsod prebrati. Pa humor. Nikoli nisem želela biti patetična. 'Ok, življenje je za*****, ampak zakaj moriti ljudi, če se da vplesti samoironijo in humor.' Te sestavine nato premešaš skupaj, prepleteš stavke in ne moreš zgrešiti. Ravno včeraj je ena bralka rekla: "To je najbolj smešna žalostna knjiga."

Nekdo, ki ga oba poznava, je rekel, da ste urbana legenda. Kako se pa sami vidite? Se imate še vedno za zgubo? Svoje pisanje pa za "luzerske prebliske"?
No, Miha Šalehar me je tudi prepričal, da sem dala intervju. Veste, kaj je smešno? Da sem ves čas ista. Nič se ni spremenilo, samo misli dajem na tipkovnico. In kar naenkrat sem urbana legenda, fenomen, inteligentna in ne vem še kaj. Prej sem bila pa zguba. Sama se sicer nisem nikoli tako videla. In če se ni nič spremenilo, sem očitno še vedno zguba. Ampak kakšna zguba sem, če imava zdaj intervju o drugi knjigi? To je vse samo v glavah ljudi. Same etikete.

Pravite, da je za preživetje potrebno le troje - vibrator, konoplja in telefon. No, pa še wifi. Pa je telefon res potreben?
Ne mi vsega verjeti! Saj sami vidite, da samo nakladam. Še pivo sem pozabila zraven napisati.

Pišete o samoti, o tem, da se ljudje družimo zgolj zato, ker se bojimo biti sami. Česa se pa vi bojite?
Česa se ne? Saj imam dve knjigi samih paranoj za sabo. Najbolj smrti. Podgan. Svojih misli. Marsičesa.

Ves čas, tako rekoč v vsaki zgodbi, v vsaki kolumni vas obkrožajo ljudje. Torej ste bolj malo sami?
Ravno nasprotno. Ves čas sem sama zase. Samo pet ljudi imam okoli sebe. Prva knjiga je bila pa druga pesem. Sem se samo zabavala na vse strani. Za****** je imeti svoje življenje dokumentirano, saj človek bere te svoje psihične vzpone in padce v vseh teh letih.

Veliko pišete o ljudeh, njihovih navadah, predvsem slabih. Zakaj se toliko obremenjujete z njimi?
Uf, mar ni naslov ene izmed kolumn v knjigi Kaj se vsi tok z mano obremenjujete? V resnici še preveč vidim samo sebe. Saj sami veste, pisati kolumne ni lahko. Vsak teden moraš najti temo. In ker ne pišem o politiki, pač najdem material v človeški naravi. Je pa res, da jaz ljudi ravno ne razumem - neka čudna bitja.

Eno izmed zatočišč glavne protagonistke v knjigi je tudi Metelkova. Pa poglejva - je Metelkova še vedno Metelkova? Če sem provokativen - mar ni vse skupaj postalo že nekoliko postano? In kot tako pozersko?
Metelkova seveda ni ista Metelkova, kot je bila dvajset let nazaj. Sicer tam nisem bila že eno leto, ampak mislim, da nekaj tistega pristnega vzdušja je pa vendarle še nekaj. Tukaj bi se dalo veliko povedati. Bova rajši debato 'pri Mariči nadaljevala'.

Prav! Samo še to, zdi se mi, da je tudi knjiga neke vrste drža! Kaj pravite?
Ne, če ti uspe zgolj slučajno!

Tadej Čater

Prijavi napako
Komentarji
Aeda
# 23.05.2016 ob 23:05
Je v redu Tereza ali njeni knjigi, o katerih je napisano poročilo?
Whitetrasher
# 25.05.2016 ob 11:20
@Aeda
Vse tri :D
Whitetrasher
# 23.05.2016 ob 21:35
Tereza je v redu.
Valjhun Kajtimar
# 23.05.2016 ob 23:47
Leva qvazi intelektualja z željo po petih minutah slave na tv? Verjetno na račun humanizma in dobrote sirote?
Sm orebral članek in.... bs. K
"Kaj se vsi z nano obremejujete?" Pišeš blog, pistaš slije, izdahaš knjigo.... attention...
Kazalo