Po vojni se je ameriška umetnost radikalno prevetrila - v slikarstvu z abstraktnim ekspresionizmom, v poeziji z beatniki, v glasbi z 'newyorško šolo' in svobodnjaškim džezom. Kerouacova pot se je začela z romanom Morje je moj brat. Foto: Penguin
Po vojni se je ameriška umetnost radikalno prevetrila - v slikarstvu z abstraktnim ekspresionizmom, v poeziji z beatniki, v glasbi z 'newyorško šolo' in svobodnjaškim džezom. Kerouacova pot se je začela z romanom Morje je moj brat. Foto: Penguin

Na žalost je bilo potrebno še 15 let in kolosalne količine benzedrina, da je genij pokukal na plano; v tem romanu ga ni na spregled. Slog pisanja bi bilo treba prijaviti na tekmovanje slabe proze. Primer: ljudje v tej knjigi nikoli ne "rečejo", ampak vedno zatrdijo, razložijo, obvestijo, zavpijejo, nadaljujejo, priznajo, pozdravijo, se nasmehnejo in tako dalje.

Recenzentka Sarah Churchwell
Jack Kerouac
Akademiki že petdeset let na glas razmišljajo o skrivnosti uspeha romana Na cesti, ki po mnenju mnogih nima pretirane literarne vrednosti - toda ideja, da se da živeti tudi brez vsakih omejitev družbenih omejitev in odgovornosti, je seveda privlačna za vsako novo generacijo.

Kerouac je zavzel mesto nekakšne sive eminence, podobno kot Ginsberg ali JD Salinger. Ljudje, ki so jih nekoč imeli za upornike in simbole kontrakulture, danes veljajo za integralen del formacije ameriške kulture po drugi svetovni vojni.

Prof. Paul Giles (Univerza v Sydneyu)
Od leve: Jack Kerouac, Lucien Carr in Allan Ginsberg
"The Sea is My brother je presenetljivo delo samo v toliko, kolikor razkrije, kako zgodaj so se osrednje Kerouacove obsesije začele. Vsi glavni motivi njegovega dela so tukaj, pa čeprav v nerodni in zgolj začrtani obliki. Kerouac je "padal" na strastna moška prijateljstva. v svojem bistvu njegovi romani vedno opisujejo blebetave može na pohodu". - iz recenzije v Telegraphu

Pri založbi Penguin je 70 let pozneje končno izšel literarni prvenec kultnega ameriškega pisatelja Jacka Kerouaca (1922-1969), The Sea Is My Brother (Morje je moj brat). Roman, ki je desetletja veljal za izgubljenega, je Kerouac napisal pri 20 letih.

Rokopis 158-stranskega prvenca, ki je presenetil mnoge poznavalce Kerouacovega dela, je v pisateljevem arhivu odkril njegov svak, poroča BBC. Po mnenju urednika knjige Dawna Warda je besedilo pomembno predvsem zato, ker ponuja vpogled v razvoj Kerouacovega ustvarjalnega procesa, obenem pa je nov del še vedno rastočega Kerouacovega opusa (šele leta 2008 je, denimo, prvič izšlo delo And The Hippos Were Boiled in Their Tanks, ki sta ga l. 1945 napisala z Williamom S. Burroughsom).

Zametki veličine že, sama veličina pa ne
Sam Kerouac je nekoč menda pripomnil, da je njegov prvenec kot literatura "kup dreka" - in zdi se, da se kritiška stroka z njim bolj ali manj strinja. Čeprav delo menda kaže zametke Kerouacovega bodočega sloga, je samo pisanje še grobo in mladostniško - kar za dvajsetletnega avtorja navsezadnje ni nič nenavadnega. "To ni veliko literarno delo. Če ne bi bilo Kerouacovo, ga danes ne bi nihče objavil - je pa res, da gre za fascinanten vpogled v nastajanje pisca ... Beležil si je ideje, ki jih je v poznejših delih natančneje raziskal. Ni prave narative, ne zgodi se veliko, so pa prebliski poznejših del."

Zveni že precej najstniško
Povedano s pisateljevimi besedami, je The Sea Is My Brother zgodba "o človekovem preprostem uporu družbi, kakršna s svojimi neenakostmi, frustracijami in agonijami pač je." Protagonisti so prototipski liki, na primer "izginjajoči Američan, poslednji pionir, ameriški Indijanec in poslednji klošar", roman pa načeloma sledi Wesleyju Martinu, "ki je oboževal morje s čudaško, samotarsko ljubeznijo" (in je, tako kot pisatelj, faliran študent). Njegov prijatelj Everhart je prav tako na morje pobegnil "na begu pred družbo", a je odkril, da je velika modrina prostor neznanske samote. Večino romana fanta debatirata, se zapijata in kontemplirata samoto, kar je verjetno bolj ali manj odmev Kerouacovega takratnega življenja.

"Eden od junakov brezciljne zgodbe o dveh trgovskih potnikih je bil učitelj književnosti in je kot tak Kerouacov izgovor za najstniško filozofiranje, zametke slavospevov Ameriki in naprezanje k vzvišenemu slogu, pa tudi za literarne aluzije in z njimi izposojeni gravitas, ki jih urednik, še bolj nezrel od pisatelja, prijazno razlaga," je o knjigi zapisala Guardianova recenzentka Sarah Churchwell.

Romanu so priložena pisma, ki si jih je pisatelj izmenjaval s prijateljem Sebastianom Sampasom; iz njih je razvidno, da sta s Sampasom prebirala vplivne romanopisce in dramatike takratnega obdobja ter razbirala spremembe literarnih slogov.

Kerouac je začel pisati zelo zgodaj in vselej s seboj nosil beležnico. Vanjo je neutrudno vnašal notice, obenem pa pošiljal dolga pisma prijateljem in družini. Preden je se je popolnoma posvetil pisateljskemu poklicu, se je udejstvoval kot športni novinar, delavec na gradbišču, kar dvakrat pa se je pridružil tudi ameriški mornarici. Za njegov prvenec je doslej veljal roman The Town and The City iz leta 1950.

1957: Leto, po katerem ni bilo vrnitve v anonimnost
Potem ko je vrsto let ustvarjal v popolni anonimnosti in se spoprijateljil z vrstniki, kakršni so bili Burroughs, Allen Ginsberg in Gary Snyder, je leta 1957 izšel roman Na cesti - in Jack Kerouac je v hipu postal glas "beatnik" generacije, generacije, kateri se je ameriški sen zdel opresiven in domovina klavstrofobična. Na cesti, ki je v ameriško povojno literaturo uvedla grob, neposreden tok zavesti, je obenem tudi resnična pripoved o z alkoholom in drogami "podprtem" pisatelju Salu Paradisu (Kerouacov alterego), ki po širokih ameriških magistralah lovi navdih (ali pa vsaj pozabo) v družbi prijatelja Deana Moriartyja in drugih umetnikov. Iz New Yorka ju pot ponese do Kalifornije in celo do Mehike.

Jack je šel spat kot nihče in se zbudil zvezda, je fenomen Kerouaca opisalo njegovo takratno dekle. (No, imel je tudi glasne kritike: Truman Capote je njegov slog zaničljivo odpisal kot 'metodično tipkanje'.) Ta nenadna, vsesplošna pozornost Kerouacu ni ugajala in z njo ni znal shajati; vse bolj se je vdajal pijači. Objavil je veliko knjig, a večinoma take, ki jih je napisal že prej, preden je sploh zaslovel. Kerouac je dočakal boemski konec: leta 1969, 12 let po izidu njegovega remek dela in pri zgolj 47 letih je umrl za posledicami alkoholizma. Breme razvpitosti je bilo zanj vendarle pretežko.

Dolgo smo brali cenzurirano različico
Šele leta 2007, petdeset let po prvem izidu, je zgodba o nihilistično-dekadentni mladini povojne Amerike izšla še v obliki, kakršno si je zamislil njen avtor: bolj groba, brez cenzure in z resničnimi imeni pripovedovalčevih popotnih tovarišev. Izvirni rokopis je lani izšel tudi v slovenščini, v prevodu Jureta Potokarja pri Cankarjevi založbi.

Pomen nove izdaje je za avtralsko mrežo ABC najbrž kar ustrezno povzel prof. Paul Giles: "The Sea is My Brother nadaljuje ameriško literarno izročilo morskih narativ, ki sega vse do Mobyja Dicka in Richarda Henryja Dane. Gotovo je roman vreden branja, a sumim, da se bo prodajal predvsem akademikom, in ne širši publiki. Kerouac je zavzel mesto nekakšne sive eminence, podobno kot Ginsberg ali JD Salinger. Ljudje, ki so jih nekoč imeli za upornike in simbole kontrakulture, danes veljajo za integralen del formacije ameriške kulture po drugi svetovni vojni."

Na žalost je bilo potrebno še 15 let in kolosalne količine benzedrina, da je genij pokukal na plano; v tem romanu ga ni na spregled. Slog pisanja bi bilo treba prijaviti na tekmovanje slabe proze. Primer: ljudje v tej knjigi nikoli ne "rečejo", ampak vedno zatrdijo, razložijo, obvestijo, zavpijejo, nadaljujejo, priznajo, pozdravijo, se nasmehnejo in tako dalje.

Recenzentka Sarah Churchwell

Kerouac je zavzel mesto nekakšne sive eminence, podobno kot Ginsberg ali JD Salinger. Ljudje, ki so jih nekoč imeli za upornike in simbole kontrakulture, danes veljajo za integralen del formacije ameriške kulture po drugi svetovni vojni.

Prof. Paul Giles (Univerza v Sydneyu)