V preteklem letu ni bilo prav veliko stvari, ki bi se jih vsi – ali pa vsaj velika večina – razveselili, vsekakor pa mednje sodijo počitniški vavčerji. Vsi smo jih dobili, tudi babice ... In to je snov humoreske Boštjana Gorenca – Pižame Misija vavčer, ki jo bo interpretirala dramska igralka Ana Urbanc.

V Literarnem portretu bomo predstavili ameriškega pisatelja Edgarja Lawrencea Doctorowa. Rodil se je v družini rusko-judovskih priseljencev, čemur je mogoče pripisati njegovo zanimanje za levičarstvo, judovsko izkušnjo in americano. Zaslovel je z romanom Ragtime, v katerem je na ozadju velikih družbenih vprašanj začetka 20. stoletja opisal usode treh družin – bele anglosaksonske, družine judovskih priseljencev in tretje, temnopolte družine. Pet let za romanom Ragtime je izdal delo Loon Lake, v 80. leta pa sodita zbirka kratke proze Življenja pesnikov in roman Billy Bathgate. Leta 2005 je izšel njegov zadnji roman z naslovom The March (Pohod). Edgar Lawrence Doctorow je umrl leta 2015.

Wallace Stevens se je v ameriško tradicijo zapisal kot prvak modernizma in eden najtrdnejših stebrov kanona z močnim vplivom na poezijo pesnikov 20. stoletja. Prvo pesniško zbirko je objavil pozno, leta 1923, pri skoraj 45 letih. Vrhunec svojega ustvarjanja je nato doživljal v tridesetih letih in na začetku štiridesetih let prejšnjega stoletja. Iz avtorjevega poznega obdobja je zbirka Sviti jeseni – vanjo sodi tudi daljša pesnitev Običajen večer v New Havnu; odlomek iz nje je za Literarni nokturno prevedla Ana Pepelnik. Zanjo je Stevens po izidu leta 1950 prejel priznanje National Book Award. Z leti je njegovo pesnjenje postajalo bolj in bolj abstraktno. Umrl je leta 1955. Tega leta so njegove Zbrane pesmi nagradili s Pulitzerjevo nagrado.

Pierre Soletti je 49-letni francoski pesnik, risar, ulični umetnik, dramaturg. V slovenskem prevodu Toneta Škrjanca imamo Solettijevo knjigo z naslovom Avgust ne razume več tega sveta. Avgust je starec, ki sledi najdrobnejšim vzgibom svoje duše in pogledom na podrobnosti, ki jih sicer nihče ne opazi. Iz tega se izvije modrost bivanja, na katero smo sodobni ljudje večinoma pozabili in na kar nas knjiga Avgust ne razume več tega sveta opominja.

Mineva 100 let od rojstva švicarskega pisatelja Friedricha Dürrenmatta. Zaslovel je na začetku petdesetih v Nemčiji s komedijo Zakon gospoda Mississippija, ki je na švicarskih odrih niso hoteli igrati. Še večji uspeh je dosegel nekaj let zatem s komedijo Obisk stare gospe, leta 1962 pa je nastala njegova najznamenitejša igra Fiziki – v podnaslovu označena kot komedija v dveh dejanjih, ki pa je že blizu groteski. Literarni večer o Dürrenmattovih Fizikih je leta 2008 pripravila Mojca Redjko.

Finska pesnica in pisateljica Vilja-Tuulia Huotarinen, rojena leta 1977, je izdala štiri pesniške zbirke in več proznih del za otroke in mladostnike. V prvi pesniški zbirki Prepovedano teči s škarjami se je ukvarjala s temo dekliškega telesa in odraščanja v družbi, polni pravil. Za Literarni nokturno 5. januarja smo izbrali nekaj pesmi iz njene druge zbirke z naslovom Mesto ženske. V ospredju so vprašanja o ženskosti. Pesmi je prevedel Klemen Pisk.

Niso redki poznavalci literature, ki menijo, da je sonet najtežja in najžlahtnejša pesniška oblika. Pesnik in kritik Nicolas Boileau-Despréaux, znameniti pisec prve francoske poetike, je celo sodil, da res dober sonet pride med bralce le vsakih sto let. V slovenski poeziji se je sonet uveljavil z vrhunsko sonetistiko Franceta Prešerna, a ta pesniška oblika je v naš prostor stopila že prej, v baroku. Predlogo za oddajo, ki je bila leta 2002 posneta kot Literarni večer, je pripravil pokojni pesnik in prevajalec Ciril Bergles, poezijo pa interpretirata dramska igralca Slavko Cerjak in Boris Juh.

Praznik epifanije, razglašenja Gospodovega, prinaša v Literarni nokturno odlomek daljše pripovedi o Svetih treh kraljih Michela Tourniera. V besedilu o Gašperju Merojskem v prevodu Lučke Uršič pripoveduje Tournier, eden najplodnejših francoskih romanopiscev, kako se je nesrečno zaljubljeni kralj odpravil na potovanje, da bi omilil svoje srčne bolečine. Hkrati pa bi sledil kometu ali zvezdi repatici, "ki naznanja pomembne dogodke", kot je kralju rekel zvezdoslovec. Gre torej za leposlovno obdelavo zapisa iz Matejevega evangelija, kako so modri z vzhoda obiskali Jezusa, rojenega v Betlehemu.

Vít'o Staviarsky se je rodil leta 1960 v Prešovu, mestu na vzhodu Slovaške. Po selitvi na Češko je na praški akademiji FAMU študiral dramaturgijo in scenaristiko. V praškem Narodnem gledališču je bil nekaj časa scenski delavec; delal je tudi kot negovalec v praški psihiatrični bolnišnici. Delo negovalca je nadaljeval tudi po vrnitvi v rojstni Prešov, pet let je služboval v treznilnici, bil je tudi točaj, zdaj pa – kljub literarnemu uspehu – že nekaj let prodaja blago po sejmih. Staviarsky snov jemlje iz dveh tematskih posod – ena je odvisnost od alkohola, druga romsko življenje; o tem piše tudi v noveli Kale šoljne. V tej ubeseduje okoliščine, v katerih živijo Romi, srečamo se z odvisnostjo, kriminalom, oderuštvom posojilodajalcev, obupom posojilojemalcev, s patriarhalnim odnosom do žensk in podobnim. Romov ne eksotizira in pretirano stereotipizira, prav tako jih ne prikazuje skozi magičnorealistična očala. Novelo Kale šoljne je prevedla Diana Pungeršič.

Jackie Kay (roj. 1959) je ugledna škotska pesnica in pisateljica, prejemnica vrste pomembnih nagrad za književnost. Trenutno je profesorica kreativnega pisanja na Univerzi v Newcastlu. Leta 1998 je prejela Guardianovo nagrado za leposlovje, leta 2016 pa je bila imenovana za škotsko nacionalno pesnico. V slovenščini sta dostopna njena romana Trobenta in Rdeča prašna cesta. V svojem pisanju raziskuje vprašanja kulturne in spolne identitete ter ljubezenske preizkušnje. Kratka zgodba Bela posteljica, ki jo v prevodu Andreja Pleterskega predstavljamo v Izbrani prozi, je iz zbirke Stvarnost, Stvarnost iz leta 2012. Pripoveduje o lezbičnem paru, ki je sklenil, da ne bo imel otroka, čez leta pa ta odločitev na dopustovanju v neki koči bruhne na plano in postane izvor obžalovanja in medsebojnega obtoževanja, hkrati je nekakšen katalizator globlje stiske, osamljenosti in tudi razočaranja nad življenjem.

Gregory Corso, Lawrence Ferlinghetti, Jack Kerouac in Gary Snyder danes sodijo med vodilne predstavnike generacije ameriških beatnikov; izraz Beat Generation je vpeljal Jack Kerouac, z njim pa označil subkulturno gibanje ustvarjalcev v New Yorku, ki so svoje ustvarjanje zastavili v nasprotovanju do etablirane in akademske umetnosti, s svojimi deli pa so veliko pripomogli k detabuizaciji spolnosti in mamil v literaturi, rahljanju jezikovnih norm, odpirali pa so tudi ekološka vprašanja. Pesmi izbranih avtorjev je prevedel Tone Škrjanec.