Na žalost pa ta anekdota, podobno kot veliko najslavnejših zgodb v zgodovini, ne drži popolnoma - in odslej lahko vsakdo, ki ga to zanima, sam preuči, kaj natančno se je zgodilo. Britanska Kraljeva družba je ta teden namreč na spletu objavila Spomine na Newtonovo življenje, rokopis iz 18. stoletja na stotih staneh, v katerih je tudi zgodba o tem, kako je Isaac Newton s "kontemplacijo" jabolka razvil teorijo o gravitaciji.
Starinar William Stukeley v besedilu iz leta 1752, ki je bilo doslej dostopno le akademikom, piše: "Ker je bilo vreme prijetno, sva šla po večerji čaj popit na vrt. Povedal mi je, da je v natančno takih okoliščinah nekoč pred tem prišel na idejo o težnosti. Na to misel ga je speljalo jabolko, ki je padlo z drevesa. Zakaj se jabolko vedno spusti navpično na tla, je začel tuhtati. Zakaj pade postrani ali navzgor, temveč vedno proti središču Zemlje? Nedvomno razlog tiči v tem, da ga Zemlja privlači."

Če ni (čisto) res, se pa lepo sliši ...
Vodja knjižnjice Kraljeve družbe Keith Moore pojasnjuje, da učenjaki "pravo zgodbo" seveda poznajo, da pa so hoteli, da bi rokopis videla tudi širša javnost. "Anekdoto je očitno v kasnejših pripovedovanjih 'spoliral' sam Newton, še malo pa so jo 'popravile' tudi kasnejše generacije - to je moža malce približalo ljudem."

Prototip raztresenega genija?
William Stukeley je menda eden najbolj zanesljivih virov, ki poročajo o Newtonovih šibkostih - mož je bil menda med drugim silno pozabljiv. "Obstaja anekdota, v kateri Newton vodi konja v hrib pri Granthamu, pri tem pa bere knjigo, ki jo drži v drugi roki. Ko prileze na vrh klanca, ugotovi, da mu je konj, medtem ko je bil zatopljen v čtivo, že davno ušel," povzema Robert Iliffe, vodja projekta Newton na Univerzi v Sussexu.

Stukeley niza tudi razne zgodbice iz učenjakovega otroštva: o tem, kako je po izvirniku blizu svojega doma zgradil model mlina na veter. Nad svojim izdelkom ni bil preveč navdušen in "duh ga je silil v nadgradno prototipa; sestavil je nov mlin in vanj zaprl miš, ki ga je poganjala, nato pa se pošalil, da miš tako ali tako poje vso koruzo, ki jo mlin namelje."

Znanje je zato, da se širi
Rokopis je le eden od sedmih dokumentov, ki jih je Kraljeva družba objavila ob svoji 350-letnici; na njihovi strani najdete tudi risbe divjega cvetja iz ateljeja Richarda Wallerja, anatomske risbe, ki so nastale na podlagi disekcij trupel in skice fosilnih trilobitov, ki jih je leta 1843 narisal sir Henry James.

Kraljeva družba ima v svojih arhivih okrog četrt milijona dokumentov in tokratna objava je prvi korak k cilju nekoč vse to znanje narediti javno dostopno. "Člani Kraljeve družbe v tistih zgodnjih časih niso bili zgolj znanstveniki, kot ga razumemo dandanes, ampak jih je zanimal cel kup stvari. John Locke, ki ga danes poznamo kot filozofa, je bil član in je pomagal pri pisanju ustavnih papirjev za koloniji, Severno in Južno Karolino. Radi bi jih objavili, da jih bodo lahko videli tudi Američani," obljublja Moore.