Izbor kratkih odlomkov iz Pahorjevih romanov in novel Zalivi, ki je pred dnevi izšel v okviru projekta Knjiga za vsakogar, skicirata nekakšen mozaik 20. stoletja; Pahor je v treh ključnih tematskih sklopih s posameznimi tematikami in prelivanjem zvrsti predstavljen kot romaneskni avtor, polemik in esejist. Tematske rdeče niti - pisateljevo otroško izkušnjo fašizma v domačem Trstu, izkušnjo življenja in smrti v taborišču in esejistično dejavnost v zvezi s slovensko narodno usodo - je urednica Tatjana Rojc strnila v šest poglavij.

Na 23. april je treba spregovoriti o knjigah ...
Z Borisom Pahorjem sta se v Kinodvoru torej pogovarjala avtorica pričujočega izbora Tatjana Rojc in urednik Cankarjeve založbe Zdravko Duša. V znamenju današnjega dneva se je pogovor vrtel predvsem okrog literarno obarvanih tem, ki so v zadnjih dveh poglavjih načete tudi v Zalivih: kraškega pesnika Srečka Kosovela, ki Pahorju predstavlja izhodiščni duh dojemanja narodne identitete, ter Edvarda Kocbeka v funkciji pričevalca našega časa o povojnih pobojih vrnjenih domobrancev.

Ko se je bilo treba šolati na skrivaj
Še pred tem se je Pahor spomnil na svoje odraščanje med fašizmom, ko so otroci na god sv. Nikolaja na skrivaj dobili knjigo Kolački in pozneje Prve korake. Takrat je bil zadnjič v Narodnem domu, ki ga je zatem videl le še v ognjenih zubljih. Aktivisti, ki jih je Pahor poimenoval kar "kulturni tigrovci", so kljubovali Mussolinijevi diktaturi in podžigali strah, da bo vsaka hiša na robu Trsta na skrivaj postala slovenska šola.

Fašisti so izvajali rasizem nad ekonomsko in kulturno vzpenjajočo se slovensko buržoazijo v Trstu. Genocid je slovensko narodno navzočnost v Trstu načrtno uničeval vseh 25 let, je dejal Pahor. Rojčeva je dodala, da so se Italijani lahko sprijaznili s slovenskimi proletarci, še danes pa težko prenašajo slovensko inteligenco. In čeprav je Trst v slovenski literaturi "nastopal" že pred Pahorjem, je šele on iz mesta naredil protagonista in nekakšen pisateljev alter ego, ki se je, tako kot avtor, bojeval z izgubo lastne identitete.

Pahorja Rojčeva vidi kot sodobnega Odiseja, človeka, ki zastopa in priča zgodovinsko utemeljena moralna stališča - ali, z besedami staroste italijanskega zgodovinopisja Renza Crestija, pisatelj, čigar "literarna estetika se je prelevila v etiko".

Kosovel: umrl je pri 22 letih, a z življenjskim nazorom in filozofijo 80-letnika
Pahor se je dotaknil duhovnega izhodišča, ki ga je zanj pomenil kraški pesnik Srečko Kosovel; v njem je, vsaj kar se letnice rojstva tiče, videl nekakšnega starejšega brata. Ob romanu Dostojevskega Ponižani in razžaljeni je namreč ugotovil, da je naslovno nihilistično občutje socialnega in narodnega ponižanja gotovo ena izmed vezi, ki ga brati s Kosovelom. Druga taka vez je popolno zavračanje kakršne koli oblike diktature; navsezadnje pa sta si na podoben način razlagala tudi pojem krščanske ljubezni, ki kot taka v nobenem primeru ne more biti povezana izključno z eno samo religijo. Pahor je dejal, da smo kristjani, če želimo uvesti ljubezen - prva kristjanka je torej živela veliko pred Kristusom, v Sofoklejevi dramatiki. To je seveda Antigona, ki je poosebljala načelo ljubezni, ki (vsaj moralno) vedno premaga bratomorno sovraštvo.

Kocbek - načelno izhodišče v formulaciji Pahorjeve politične misli
Tudi Edvard Kocbek je imel, se spominja Pahor, kritičen odnos do religije in diktature. Tržaški pisatelj je prepričan, da so Kocbeka, enega izmed idejnih vodij slovenskega krščanskega socializma, po podpisu Dolomitske izjave v komunistični partiji politično izigrali. Njegovo krščansko-socialistično gibanje je bilo izjemno dobro sprejeto na podeželju, saj je tamkajšnjim prebivalcem, tako kot Pahorju, nudilo upanje.

Pahor je imel v 70. letih velike težave zaradi intervjuja, ki ga je naredil s prijateljem. Kocbeka je k intervjuju nagovarjal štiri leta, končno pa je ta z besedami "pridi čez osem dni" vanj privolil in pozneje sestavil besedilo, ki je bilo objavljeno v knjižici Edvard Kocbek - pričevalec našega časa. Pahor je povzel, da Kocbek v spornem intervjuju ni odgovarjal njemu - ampak slovenskemu narodu.

Zalivi kot iztočnica
Čitanka Zalivi skuša biti, so na koncu poudarili gostitelji pogovora, predvsem izziv, da bi se - kdor se še ni - spoznal z opusom Borisa Pahorja in se nato temeljiteje lotil branja knjig, kar si pisatelj njegovega kalibra zasluži. Najpomembneje se mi zdi, da bi dali moje knjige brati svojim otrokom, osebam, ki se še formirajo, je navzočim v slovo na srce položil častni gost.