Svetovno literarno slavo je Eco nenadejano dosegel leta 1980, ko je pri oseminštiridesetih letih izdal svoj romaneskni prvenec Ime rože (Il nome della rosa, 1980). Foto: EPA
Svetovno literarno slavo je Eco nenadejano dosegel leta 1980, ko je pri oseminštiridesetih letih izdal svoj romaneskni prvenec Ime rože (Il nome della rosa, 1980). Foto: EPA

Tam bodo razvrščene po enakem vrstnem redu, kot so bile pri Ecu doma, poroča italijanska tiskovna agencija Ansa.

Na univerzi so povedali, da bodo po prevzemu Ecove knjižnice imeli izjemno priložnost, da se bodo "še bolj poglobili v metode dela in razmišljanja enega svetovno najbolj priznanih in prevedenih italijanskih avtorjev in intelektualcev".

"Ecova osebna knjižnica deluje kot živ organizem, sami pa bi si želeli ta njen duh prenesti v njeno fizično in v virtualno predstavitev," je ob tem dejal rektor Univerze v Bologni Francesco Ubertini.

Slovo italijanskega pisatelja in iskalca smisla Umberta Eca

Digitaliziran arhiv vseh zapiskov in pripomb
Ecova otroka, Stefano in Carlotta, sta namreč privolila tudi, da univerza ustvari digitaliziran arhiv vseh zapiskov in pripomb, ki jih je h knjigam v zbirki dodal Eco. Zbirko Ecovih dragocenih 1200 starodavnih knjig in inkunabul pa so v digitalizacijo predali milanski knjižnici Braidense.

Umberto Eco je veljal za enega najboljših sodobnih pisateljev. Poleg znamenitega romana Ime rože, ki je bil preveden v več kot 40 jezikov, tudi v slovenščino, je napisal še šest romanov – Pokopališče v Pragi, Foucaultovo nihalo, Baudolino, Otok prejšnjega dne, Skrivnostni plamen kraljice Loane in Nulta številka. Ta je izšel leta 2015.

Sloves vodilnega semiotika
Eden ključnih pisateljev 20. stoletja je bil uveljavljen tudi kot odličen znanstvenik. Z razpravami o znakih in znakovnih sistemih, ki obsegajo celoto kulturnih pojavov, si je pridobil sloves vodilnega semiotika.

"Zame je grdota najlepša stvar na svetu!"

Umberto Eco se je rodil 5. januarja 1932 v mestu Alessandria v italijanski deželi Piemont. Leta 1954 je končal študij filozofije in se začel ukvarjati z novinarstvom. Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature je bil Eco nekaj časa zaposlen na RAI-ju, v kulturnem uredništvu televizije, pozneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu ter semiotiko na univerzi v Bologni.

Leta 1963 se je Eco pridružil italijanskemu avantgardnemu gibanju Gruppo 63, v katerem so delovali umetniki, glasbeniki in pisatelji, ki so iskali nove oblike literarnega in estetskega izražanja. Prav članstvo v tem gibanju ga je pozneje navdihnilo za pisanje.
Častni doktor Univerze v Ljubljani
Eco je sicer prejel zaslužne doktorate na več kot 30 univerzah po svetu, tudi na Univerzi v Ljubljani. Ob svojem obisku v Sloveniji je pred nabito polno Linhartovo dvorano spregovoril tudi o takrat še svežem delu Zgodovina grdega.

V 85. letu starosti je leta 2016 umrl za rakom.