Jaša Zlobec (1951‒2011) je študiral francoščino in italijanščino na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je odmevno deloval v študentskem gibanju in bil urednik več literarnih revij. Delal je kot urednik na televiziji in pri Cankarjevi založbi, po osamosvojitvi pa postal poslanec in veleposlanik v Belgiji. Foto: BoBo

Kolumna, ki je bila objavljena 21. januarja 1972 v Tribuni, je navdihnila naslov nove knjige , ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi. V njej so poleg tega izbrani še drugi Zlobčevi publicistični teksti, obenem pa še vse njegove objavljene pesmi.

Pri Cankarjevi založbi so v knjigi izšle vse objavljene pesmi in izbrana publicistika pesnika in publicista Jaše Zlobca. Foto: MMC RTV SLO

Še danes aktualne kolumne
Ravno skozi naslov lahko razumemo, zakaj so njegove kolumne še vedno aktualne in zakaj težko ločimo njegovo umetnost od družbenega delovanja, je na včerajšnji predstavitvi v knjigarni Konzorcij opozoril urednik knjige Aljoša Harlamov. Obenem je opomnil, da bi tudi danes potrebovali kakšno Džuli Šviga, kakor se je Zlobec samopoimenoval v svojih anonimnih kolumnah v tedniku Mladina. V treh letih pisanja polemičnih kolumn pod psevdonimom Džuli je dobil sloves zadnje pismene klasične marksistično-leninistične teoretičarke.

Harlamov je še spomnil, da se izid knjige pesmi in publicistike Jaše Zlobca povezuje z lani izdanimi zbranimi pesmimi Toneta Pavčka ‒ oba sta bila namreč slavna urednika Cankarjeve založbe. Pri urednikovanju knjige Moje življenje je moja revolucija je sodeloval še en nekdanji dolgoletni urednik pri Cankarjevi založbi ‒ Zdravko Duša, ki je naredil izbor Zlobčeve kolumnistike in spisal spremno besedo.

Moje življenje je moja revolucija, pravijo v Ameriki. To morda razumemo, ni nam pa še prišlo v zavest, ni še postalo naša eksistenčna nuja. Klasično revolucionarstvo, verbalna onanija /.../ Toliko omenjeni radikalni prelom moramo začeti v sebi, v Tribuni. In če bomo zato prepovedani, če nam bodo ukinili dotacije, če nas bodo vrgli iz uredništva, kaj potem? Mar se bomo za vsako ceno borili za obstoj nečesa, v kar ne verjamemo! Požvižgam se na časopis, v katerem je treba zaradi fizičnega obstoja žrtvovati zdaj ljudi, zdaj članke, zdaj svoje prepričanje. Prav gotovo ni najvažnejše, kolikim govoriš, ampak kaj govoriš. Moje življenje je moja revolucija. Predvsem moraš govoriti sebi.

Jaša Zlobec

Aktivist na zasedbi filozofske fakultete
Publicistiko je v knjigi razdelil v štiri sklope, prek katerih je želel ujeti "presečišče Jaše kot avtorja in časa". Prvo obdobje Zlobčevega publicističnega pisanja sega v 70. leta, ko se je kot pisec in aktivist prvič izpostavil na zasedbi filozofske fakultete. V tem času je bil izključen iz zveze komunistov, vzeli so mu potni list ‒ "šlo je zares, ni bil zavarovan z imenom očeta Cirila Zlobca," je povedal Duša. Drugi sklop zajema kolumne iz 80. let, iz "veselega" obdobja "tovarišice" Džuli Šviga. V tem času so zaradi njegovih pisanj Mladino dvakrat prepovedali, enkrat je pisal "čez vojsko, drugič pa čez civilno služenje vojaškega roka." To obdobje zaključi izid knjige Rdeča zloba (1987).

Fatalist Jakob iz Bruslja
Tretje publicistično obdobje obsega članke, objavljene v časniku Naši razgledi v začetku 90. let, ko je začel delati kot poslanec. V njih izrazi stališča do razpada Jugoslavije in osamosvojitve ter ugotavljanja, kaj je bistveno za prihodnost družbe, ki se v tranziciji vzpostavlja. Četrti sklop pa sovpade z njegovim odhodom v Bruselj v drugi polovici 90. let, tam je prevzel funkcijo veleposlanika. V tistem času je začel spet pisati za Mladino, tokrat pod psevdonimom Fatalist Jakob. "Te so literarno najboljše, bolj je oseben, v njih je odsev bližine s humanizmom francoske revolucije," pravi Duša. Njegove ideje so v njih prenesene v evropski spekter, a z istimi moralnimi držami in zahtevami. "Fatalistične" kolumne je nato izdal v knjigi Evropske zgodbe (2000).

Pisal je tudi otroške radijske igre ter intenzivno prevajal. Foto: BoBo

Z izborom kolumn je Duša poskušal orisati, kaj je gnalo Zlobčevo delovanje: njegova prizadevanja za civilno družbo in človekove pravice. Spomnil je, da je Zlobec s prijatelji Alenko Puhar, Juretom Detelo, Markom Uršičem in Božidarjem Slapšakom ustanovil odbor proti smrtni kazni, kar je bilo za tisti čas "nepojmljivo", ter se zavzemal za kosovske Albance, ko je "začenjal pohod Slobodan Milošević". V njegovo pisarno v Cankarjevi založbi so prihajali ljudje "z vse Jugoslavije, ki so se identificirali z bojem za človekove pravice in disidentsko borbo," se spominja Duša.

Od zelenega bunkerja do najvišje ure
Poleg publicističnih besedil so v knjigi izdane tudi vse njegove pesmi iz pesniških zbirk Zeleni bunker (1976), Mlado jutro (1976), Udarci, udarci (1981), Poti in potovanja (1983) in Ob najvišji uri (1991).

Spremno besedo k pesmim je napisal pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki je na predstavitvi povedal, da nista obstajala dva Jaša Zlobca, pesnik in publicist. "Eden najboljših uvodov v njegovo poezijo je prav citat Moje življenje je moja revolucija, ki je obenem uvod v njegovo politično publicistiko, saj pokaže, na katerem robu se oboje prepleta."

Pesmi je sicer začel objavljati že v gimnaziji, nameraval je celo izdati skupno pesniško zbirko z Juretom Detelo in Urošem Kalčičem.

blazna
okrutnost otrok

ledena doba
uničenja

edini trenutek
nemoči

kje
je moja svetloba

greva
sin

razbijva
logiko
sveta
(Pesem Sin iz pesniške zbirke Zeleni bunker.)

Besede imajo smisel šele skozi verifikacijo, realno dejanje
Poudaril je, da Zlobca ne moremo razmeti le skozi branje, ampak moramo poskušati doumeti celoten pesniški lik. Poezija ga ni zanimala kot nekaj verbalnega, kakor "verbalna onanija", ampak je verjel, da imajo besede smisel šele skozi verifikacijo, realno dejanje. To je ponazoril z zgodbo o darovanju kože. Zlobec je kot najstnik izvedel za samosežig brezdomca v ljubljanskem lokalu Petriček in se nemudoma odločil, da mu daruje lastno kožo. Ker je bil mladoleten, so poklicali njegovega očeta Cirila Zlobca, ki je podpisal dovoljenje za darovanje, potem ko je Jaša svojo odločitev utemeljil s tem, da ga je oče vendar "vedno učil, naj bo koherenca med besedo in dejanjem".

Poezija žalosti obstajanja
Svojo spremno besedo je Komelj naslovil Poezija žalosti obstajanja, kar je pravzaprav sintagma iz Zlobčeve poezije. "Čeprav je bil kot oseba zanosen in optimističen, je njegova poezija izrazito intimna, tematizira zadušenost, razpad." Pesmi so pogosto prežete tudi z družinskimi odnosi, v njih "svet tematizira skozi družinske vezi". Komelj je povedal še, da je Zlobec leta 1991 poezijo nehal pisati ali vsaj objavljati, ko se je profesionalno posvetil politiki in diplomaciji.

Predstavitev knjige polna Zlobčevih prijateljev in znancev
Zdravko Duša je izrazil veliko veselje ob "naravi" predstavitve knjige, v Konzorciju se je včeraj namreč zbralo polno Zlobčevih prijateljev in znancev, pa tudi mama Veronika Zlobec, žena Štefka Lukič Zlobec in vnukinja Eva.