"Škrjanec lahko brez patetike in kiča piše o stvareh, kot sta jutranje čivkanje vrabcev pod oknom ali pa svetlikanje pivske pene v soncu," je v svoji recenziji zbirke Dihaj ugotovila Veronika Šoster. "Za tak pogled so potrebni potrpljenje, umirjenost in umerjenost notranjosti." Foto: ARS/Maj Pavček

Tone Škrjanec ni zgolj skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in 'se ne sekira' glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi 'undercover' zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico.

iz utemeljitve nagrade
Zbirka Dihaj predstavlja nadaljevanje pesniške linije od pagod na veter prek Bakra in Kože do novejših zbirk. Iz pesmi Netopirji: »hladno je. ogenj crkuje. / zato ta pulover / iz šetlanda z jeleni. / izum negorečega papirja / je poslednja norost / in začetek konca. / šele zvečer se prikažejo netopirji. / vse to veš. bil si zraven.« Foto: emka.si

Očitno knjiga ni tako slaba, kot včasih sam mislim, da bi znala biti.

Tone Škrjanec

Kot piše v utemeljitvi, Škrjanec s svojo zadnjo pesniško zbirko Dihaj (Aleph, Center za slovensko književnost) "ostaja na sledi poeziji, ki se izogiba velikim izjavam in gestam, kot bi hotela resnično zajeti in pokazati svet, ki jo obkroža, pa se zaveda vseh pomanjkljivosti jezika in človeškega dojemanja sveta. Zato govori šele, ko ujame hip nenadejanega, ki se lahko utrne kadar koli, in je lahko zdaj kaplja sline na koži ali pivska pena, ki se 'izredno lepo svetlika v zgodnjem popoldanskem soncu'".

Tudi utemeljitev nagrade je poezija
Kljub dostopnosti in izraziti komunikativnosti pesmi govorec pesmi po prepričanju žirije ni zgolj "skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in 'se ne sekira' glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi 'undercover' zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico."

"Tiho sedenje in poslušanje ostajata radikalen stejtment. Nismo lovci, iskalci smo, vsako naše iskanje ima nepričakovan konec, in prav to vzbuja upanje," je v utemeljitvi še zapisala žirija.

Škrjanec, ki je letos za pesniško zbirko Dihaj že prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, ki jo podeljuje Mestna občina Celje, je povedal, da ga je Jenkova nagrada presenetila, "saj ni v navadi, da bi se nagradi podeljevalo za isto zbirko". Kot je še povedal, je zelo počaščen in zadovoljen. "Očitno knjiga ni tako slaba, kot včasih sam mislim, da bi znala biti," je dodal.

Žirijo so sestavljali lanska nagrajenka Veronika Dintinjana (predsednica), Aljaž Koprivnikar, Diana Pungeršič, Domen Slovinič in Glorjana Veber, ki je lavreatu na nocojšnji prireditvi tudi izročila plaketo.

Kako poeziji vrniti primat množične pozornosti?
Letošnja novost je bila, da se je žirija namesto petih nominirancev v prvi polovici oktobra odločila objaviti daljši seznam 11 zbirk, ki so lahko upale na nagrado. Kot razlog je navedla nevidnost poezije v javnih občilih, čeprav je ta "nepogrešljiv del govorice vsake družbe". Pozneje je sporočila še ožji izbor za nagrado.

Tudi letošnji lavreat meni, da se poezija izgublja v medijskem prostoru. Pred časom je bilo v časopisih neprimerno več tega, pa tudi v drugih medijih, čeprav je absolutno največji primanjkljaj opaziti v časopisih. Ni kritik, le tu in tam kakšna notica o knjigi, da je izšla, je povedal.

Posledično se mu zdi, da se tudi v širši družbi izgublja zavest o obstoju poezije. "In potem, če se o tem ne piše, če se nekaj ne naredi, je še slabše," je poudaril in dodal, da ljudje danes ne znajo več brati. "Z računalniki je branje postalo čisto nekaj drugega, tu gre vse po diagonali. Poezija pa zahteva svoj čas in celega človeka. Ne moreš preleteti pesmi. Pesem ali prebereš, si vzameš čas, se zamisliš, ali pa je to le zapravljanje časa, če greš kar tako prek nje," je sklenil Škrjanec.

V ožjem izboru za Jenkovo nagrado, ki je vredna 1.000 evrov bruto, so bili letos še Esad Babačić s pesniško zbirko Odrezani od neba, Jure Jakob z zbirko Lakota, Maja Miloševič z zbirko Oder za gluhe, Ana Pepelnik z zbirko Tehno in Nataša Velikonja z zbirko Preveč vljudna.

Tone Škrjanec ni zgolj skuliran bitniški hedonist, ki piše krasne pesmi in 'se ne sekira' glede nepomembnih in vseh ostalih stvari. Je tudi 'undercover' zenmojster, ki vidi v srčiko stvari, vidi tako smeti kot lepoto, vonja kri in parfum, pozna ranljivost in nemoč, in zna sočasno zadržati (in zdržati) prisotnost vsega, kar smo in kar nas obkroža, to neznosno lahkost bivanja, v besedah, ki jih lahko vzamemo s sabo na pot ali se zavijemo vanje kot v dekico.

iz utemeljitve nagrade

Očitno knjiga ni tako slaba, kot včasih sam mislim, da bi znala biti.

Tone Škrjanec