Foto: ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa
Foto: ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa

Nagrade so podelili danes ob 13. uri v prostorih Slovenske matice.

"Knjiga osvetljuje razdobje med letoma 1918 in 1920 po razpadu Habsburške monarhije in nastanku Države oz. Kraljevine SHS, ki je bilo v zgodovinski perspektivi ključno za reševanje mejnih vprašanj in oblikovanje meja novih držav naslednic, posledično tudi meje današnje Republike Slovenije, pri čemer izstopa dejstvo, da je avtor na videz 'lokalno' problematiko postavil v žarišče širše mednarodne, javnosti in diplomacije ter jo predstavil kot nadregionalni problem," je zapisala komisija, ki so jo sestavljali Darja Mihelič, Mateja Režek, Jure Gašparič, Borut Batagelj in Jernej Kosi.

Sorodna novica Andrej Rahten: Po razpadu skupne države

Avtor podrobno opisuje slovensko/jugoslovansko - avstrijsko razmerje in reševanje mejnega vprašanja na Štajerskem in Koroškem razčlenjuje v luči mednarodne diplomacije in njenih protagonistov. Ob znanih zunanjih dejstvih osvetljuje malo znano zakulisje diplomatskih dogovorov in odločitev v korist avstrijski ali slovenski/jugoslovanski strani, piše v utemeljitvi nagrade.

"Sintetično zaokroženo in temeljno ter izbrušeno ubesedeno"
Opozori na vlogo mednarodne diplomacije pri reševanju oz. ozemeljskega spora med sprtima stranema, hkrati pa tudi na dejstvo, da so zmagovite razsodnice na pariški mirovni konferenci sledile predvsem lastnim interesom. Avstrijci in Slovenci so tako tekmovali za njihovo naklonjenost, pri čemer so bili prvi pri uresničevanju lastnih ciljev spretnejši in uspešnejši, piše komisija.

"Delo, zasnovano na bogatem arhivskem gradivu, spominih, znanstveni literaturi in časopisju, je sintetično zaokroženo in temeljno ter izbrušeno ubesedeno, dopolnjujejo ga bogate slikovne priloge. Delo se odlično umešča v Rahtenov zavidljivi opus študij avstrijsko-slovenskih odnosov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja."

Sorodna novica Karavanke so predstavljale fizično in psihološko pregrado

Andrej Rahten je znanstveni svetnik in redni univerzitetni profesor, sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU in dopisni član Avstrijske akademije znanosti. Med drugim je pobudnik in predsednik Koordinacijskega odbora za raziskovanje diplomatske zgodovine, pod katerega okriljem ureja zbirko Studia diplomatica Slovenica.

Kot slovenski veleposlanik v Republiki Avstriji med 2013 in 2017 je pridobil tudi osebne izkušnje v diplomatskem okolju. Njegove raziskave se osredotočajo na zgodovino druge polovice 19. in prvih desetletij 20. stoletja, na zgodovino diplomacije in diplomatsko zgodovino, na politično zgodovino Avstro-Ogrske in Evrope.

Nominirana dela

Boris Golec: Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu: od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop

Damijan Guštin: Prva partizanska pomlad. Razvoj slovenskih partizanskih čet leta 1942.

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo. Narodni dom v Trstu 1920–2020.

Tanja Jakomin Kocjančič: Časopisje na Primorskem v letih 1941–1945 in njegova propagandna funkcija.

Klemen Kocjančič: Red mrtvaške glave pod Alpami. Enote in ustanove Waffen-SS na Slovenskem med drugo svetovno vojno.

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države. Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita.

Blaž Torkar: Mission Yugoslavia. The OSS and the Chetnik and PArtisan Resistance Movements, 1943–1945.

Nina Vodopivec: Tu se ne bo nikoli več šivalo. Doživljanja izgube dela in propada tovarne.

Na prireditvi sta bili podeljeni tudi dve priznanji Ervina Dolenca, ki sta namenjeni mladim zgodovinarjem za njihove znanstvene prvence.

Prva dobitnica priznanja je Alenka Hren Medved za knjigo Premog, železnica, terme in pivo. Modernizacija in demografski razvoj Laškega v dolgem 19. stoletju. V njej avtorica analizira, kakšen vpliv so imeli modernizacijski procesi (prihod železnice, premogovništva, razvoja industrije in zdraviliškega turizma) na demografsko preobrazbo Laškega v 19. stoletju. V središču njene pozornosti so spremembe rodnosti in smrtnosti, preobrazbe družinskih struktur in gostote poselitve, pa tudi moralno (ne)sprejemljivega. Avtorica s pomočjo metod historične demografije pokaže na demografsko spreminjanje kraja in njegove ruralne okolice na poti iz polagrarnega trga v urbano naselbino.

Drugi dobitnik priznanja je Ivan Smiljanić za knjigo Lovorovi gozdovi in krompir. Prešernov kult v socializmu analizira slavilni odnos do Franceta Prešerna s poudarkom na obdobju socialistične Jugoslavije. Avtor formiranje kultnega čaščenja Franceta Prešerna prepoznava skozi analizo aktivnosti družbenih, političnih ter kulturnih krogov, ki jih razdeli v štiri kronološke faze. Ugotavlja, da je Prešeren dobil status največjega slovenskega pesnika v drugi polovici 19. stoletja, partizansko gibanje pa si ga je med drugo svetovno vojno prilastilo in ga predstavilo kot protokomunističnega revolucionarja.

"V obdobju neposredno po letu 1945 si je Prešerna prisvojila državna politika in ga predstavljala kot junaka napredne tradicije slovenskega naroda. Ta podoba pa je sčasoma doživljala reinterpretacije in bledela z novimi razlagami literarnih zgodovinarjev in stvaritvami umetnikov. Monografija obravnava štiri kronološke faze tega procesa, ki jih opredeli z analizo komemorativnih projektov v Kranju, enem od središč njegovega kulta," so še zapisali v komisiji.

Nagrada klio je osrednja stanovska nagrada zgodovinarjev za najboljšo študijo s področja zgodovinopisja, ki jo podeljujejo od leta 2000. Glavni namen nagrade je spodbuda k boljšemu ter predvsem prodornejšemu in kompleksnejšemu raziskovalnemu delu, hkrati pa predstavlja promocijo odmevnih raziskovalnih dosežkov tako med stroko kot v širši javnosti. Ob smrti njenega predlagatelja Ervina Dolenca v letu 2009 se je Zveza zgodovinskih društev Slovenije (ZZDS) v naslednjem letu odločila, da nagradi klio priključijo še priznanje Ervina Dolenca za zgodovinopisni prvenec.

Andrej Rahten: Po razpadu skupne države