Knjige
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.0 od 18 glasov Ocenite to novico!
Vesna Milek, Irena Štaudohar, Jela Krečič
Jela Krečič (levo) in Irena Štaudohar (desna) sta dočakali izid vsaka svoje prve knjige, za Vesno Milek pa jih je že sedem. Foto: BoBo
Vesna Milek, Irena Štaudohar in Jela Krečič
Kratek pogovor z avtoricami je vodil njihov skupni urednik, direktor Beletrine Mitja Čander. Foto: BoBo
Jela Krečič
"Dober novinar mora razumeti, kaj pomeni žanr komentarja, poročila, bloga in tako dalje," opozarja Jela Krečič. Tako tudi ni pretiranih težav, ko je treba iz novinarskega pisanja "preklopiti" na leposlovje. Foto: BoBo
Irena Štaudohar
Štaudoharjeva je s svojo zbirko esejev znanost na zanimiv način pripeljala v sfero ustvarjalnega. Foto: BoBo
Vesna Milek
"Po številnih neuspelih poskusih sem prišla do Pariza in se nato tja vedno znova vračala. Pariz je mitološko mesto, kjer lahko vedno znova na svoji koži občutim teorijo kvantnih fizikov, po kateri preteklost, prihodnost in sedanjost soobstajajo v enem samem trenutku." Foto: BoBo
VIDEO
Irena Štaudohar - Magija...
VIDEO
Knjiga Razpoložena za Par...

Dodaj v

"Pri novinarjih potreba po knjigi izvira iz občutka, da nas nihče več ne bere"

Jela Krečič, Vesna Milek in Irena Štaudohar o svojih novih knjigah
20. junij 2015 ob 19:22,
zadnji poseg: 20. junij 2015 ob 20:22
Ljubljana - MMC RTV SLO

Če boste v teh dneh po knjigarnah iskali predloge za poletno branje, vam najbrž ne bo ušlo dejstvo, da so pravkar nove knjige izdale kar tri ugledne in prominentne slovenske novinarke: Jela Krečič, Irena Štaudohar in Vesna Milek. Potreba po lastni knjigi, nečem oprijemljivem, izhaja tudi iz tega, da se narava novinarskega poklica bliskovito spreminja, se strinjajo.

"To je tisto vprašanje za milijon dolarjev: Zakaj začne nekdo pisati oziroma se loti katere koli umetniške zvrsti?" je rdečo nit literarnega večera, ki ga je v letnem vrtu Jazz kluba Gajo pred dnevi vodil Mitja Čander, povzela Jela Krečič. "Pri meni je šlo za to, da sem že od mladih nog vedno pisala zgodbe, pesmi in osnutke scenarijev. Na neki točki je očitno prišlo do presežka teh zapiskov, ki so se morali strniti v zaključeno celoto." Nastal je humorni roman Ni druge, saga o protagonistovem iskanju sreče po propadli ljubezenski zvezi, ki ga je pred kratkim izdala založba Beletrina. "Malo sem se prestrašil, ko sem slišal, da Jela piše knjigo," je ob tem priznal Čander. "Ni namreč enostavno, ko nekdo, ki ga poznaš in ceniš, preskoči v drug žanr. Bojiš se, da bo slabši kot v žanru, po katerem ga poznaš. Toda kar kmalu sem ugotovil, da je bil strah odveč in da je Jeli uspel res zanimiv roman."

Popularna znanost na poljuden način
Magija za realiste
je knjiga esejev Irene Štaudohar, ki govorijo o različnih človeških stanjih, čustvovanjih in o tem, česa vse so zmožni možgani in čutila. Njeno sporočilo je, da ima človek v svojem duhu in telesu vse predispozicije, da je dober človek. Eseji, ki so zasnovani kot zgodbe, temeljijo na najsodobnejših nevroloških odkritjih in evolucionarni in moralni psihologiji. "Materiala imam gotovo še za eno knjigo," pravi Štaudoharjeva, ki je vsakotedenske eseje pisala za Delo. "Dnevno časopisje nas navaja na redno pisanje, ki se nikoli ne neha." Prav gotovo pa vidi presežno vrednost v tem, da je članke lahko predelala in izdala v knjižni obliki. "Ko tekste enkrat zložiš v knjigo, začnejo knjige, ki si jih napisal, komunicirati druga z drugo, se med seboj dramaturško povezovati."

Eseji se tematsko navezujejo na poljudnoznanstvene knjige, ki so v tujini izjemno priljubljene, pri nas pa se med bralci šele "prijemajo". "Nobena znanstvena knjiga o spominu, ki sem jo prebrala, ni mogla mimo omembe Proustovih magdalenic ali knjige Govori, spomin Vladimirja Nabokova. Tudi pisatelji lahko torej s svojim jezikom znanstvenikom pomagajo odkrivati skrivnosti."

"Novinarji se spreminjamo v plantažne delavce"
"V zadnjem času na svoji koži še posebej občutim, kako pada vrednost pisane besede, da smo tisti, ki pišemo, za medije postali plantažni delavci, ki morajo proizvajati čim več vrstic," ugotavlja Vesna Milek, ki je prišla predstavit še čisto svežo knjigo Razpoložena za Pariz. "Seveda zato vse več novinarjev čuti potrebo, da bi izdali knjigo člankov ali esejev, za katere so se trudili več kot zgolj en dan. Vsaj za Ireno lahko osebno potrdim, koliko dela vloži v en sam članek na dveh časopisnih straneh: v dveh ali treh dneh prebere vsaj pet knjig. Dandanes je pač treba producirati in ni več časa, da bi se, tako kot denimo pri New Yorkerju, novinar tri mesece ukvarjal s Slavojem Žižkom, preden bi se lotil njegovega portreta. Novinarji čutijo, da tudi ljudje nimajo več časa brati poglobljenih, daljših tekstov - bi pa nekomu nekaj pomenili, če bi lahko med njimi polistali v knjigi in si zanje vzeli čas v času, ki nam ne dovoli več tega razkošja."

Sobotna priloga kot (pozabljeni) kult
"Potreba po knjigah je pri nas, novinarjih, vzklila iz obupa, ker se nam zdi, da nas nihče več ne bere. Mogoče to niti ni čisto realna ocena situacije, saj me še vedno včasih kdo pocuka za rokav in pohvali kak moj članek - a ko grem v soboto čez tržnico, nima nihče več odprte Sobotne priloge ali Dnevnikovega Objektiva. To je bil včasih kult."

Mitski Pariz
Sama je svojo novo knjigo posvetila Parizu. "Po številnih neuspelih poskusih sem prišla do Pariza in se nato tja vedno znova vračala. Pariz je mitološko mesto, kjer lahko vedno znova na svoji koži občutim teorijo kvantnih fizikov, po kateri preteklost, prihodnost in sedanjost soobstajajo v enem samem trenutku. Ko se v Parizu sprehodim po svoji najljubši ulici, sem hkrati v Parizu templjarjev, v Parizu kraljice Margot, pa v času treh mušketirjev in sončnega kralja in v času literarnih salonov in kurtizan, ki so med drugim sponzorirale tudi literarno življenje."

Ni druge (od bivše) - in ni generacijski roman
Krečičeva v svojem romanu popisuje prigode mladeniča, ki je prepričan, da se bo bivša punca vrnila k njemu, če bo le dobil - novo. A protagonist na poti spoznavanja nove ljubezni vedno znova dobiva občutek, da zanj ne bo prava nobena druga ženska. "Jasno je, da naslov aludira tudi na slengovsko frazo "ni druge", ki pride prav v kakšnem lokalu, ko teče beseda o tem, ali naj se spije še kako pivo in je jasno, da "ni druge", kot da se ga," pojasni pisateljica. "Obstaja še tretja razlaga, ki pa je samo za filozofske sladokusce: naslanjam se na znano Lacanovo tezo, da ni Drugega."

Ne more pa se ravno strinjati z oceno, da je spisala generacijski roman. "Ko sem se lotila pisanja, nisem skušala napisati romana, ki bi predstavljal celo generacijo. Če skušam na knjigo objektivno gledati danes, se mi zdi, da zadeva le zelo ozek prerez neke generacije - in še znotraj tega prereza sem se trudila karikirati in namenoma poudarjati določene lastnosti. Težko rečem, da gre za objektiven prikaz današnjih tridesetletnikov."

Seveda ji laskajo ugotovitve, da roman prek popisovanja zasebnih avanturic brez nepotrebnega patosa in neposrednega naštevanja perečih težav podaja širši portret družbe. "Vesela sem, če Slavoj in še kdo drug v tej knjigi vidi nekaj več. Moja osnovna želja je bila samo napisati zgodbo, ki ne bi sledila klasičnemu hollywoodskemu formatu 'boy meets girl', pač pa 'boy meets ... girls'."

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Pistorius
# 21.06.2015 ob 10:22
Štaudoharjeva piše zanimive, informativne (čeprav tudi precej površne, efemerne in pogostoma plehke) prispevke v SP - zakaj bi jih potem ponatiskovali še v knjigi??
Še (trikrat) bolj to (o plehkobi) velja za narcisoidno "estradnico" Milekovo, ki si s svojo pretenciozno snobovsko plažo ne zasluži niti v SP, kaj šele da bi jo morali brati v knjižnih izdajah!
konflikt76
# 21.06.2015 ob 11:16
braun odloži prosim tisto Sylvio Plath, ker ti škodi.
konflikt76
# 21.06.2015 ob 10:16
Sobotna priloga in dnevnikov objektiv sta še vedno najbolj zanimiva stvar slovenskega časopisja. Vendar je že tako, da smo bralci petični glede prebranega in prispevke znamo izbirati tudi (in predvsem) glede na to, kdo je pod njimi podpisan - od nekaterih smo pač vajeni konstantne pronicljivosti, od drugih, dolgčasa. Se tudi povsem strinjam z mislijo, da ima precej novinarjev občutek da jih nihče ne bere (ali posluša). Takšen občutek imajo pa preprosto zato, ker tako tudi je. Pri enih, zgleda da je ta občutek praktično ničen (a Kučič in Markeš sta že sploh izdala kakšno knjigo ), pri drugih, očitno, veliko močnejši. Kar hočem reči je, 7 je precejšnje število... Magično število, glede na izročilo... Morda povabilo! Povabilo naj trobilo, raje kot intervjuje o slovenskih igralcih v sobotni (ki jih ne berem), pisari zgolj knjige (ki jih ne bom bral).
AndrejP
# 21.06.2015 ob 09:07
"Potreba po knjigah je pri nas, novinarjih, vzklila iz obupa, ker se nam zdi, da nas nihče več ne bere. Mogoče to niti ni čisto realna ocena situacije, saj me še vedno včasih kdo pocuka za rokav in pohvali kak moj članek - a ko grem v soboto čez tržnico, nima nihče več odprte Sobotne priloge ali Dnevnikovega Objektiva. To je bil včasih kult."

Se vam zdi... in imate prav. Sobotna priloga in Objektiv... zakaj bi danes to kdo sploh še bral? V "starih dobrih časih" so bili časopisi vir informacij, danes pa ima bralec možnost na spletu preveriti površino informacij in si ustvariti lasten vtis. Skratka, tabloidni bralci še vedno berejo tabloide, zahtevnejši bralci pa ne berejo več v broadsheete preoblečenih tabloidov. Če ponujaš slabe, slabo preverjene, nepopolne informacije se žal spustiš na nivo brezveznih bloggerjev in ostalih trosilcev idej o chemtrailih in HAARPih... ampak težava je, da je na tem nivoju konkurence ogromno.

No ja, morda pa knjiga, ki se ne bere, da avtorju več zadovoljstva kot pa članek, ki se ne bere.
kin baropu
# 21.06.2015 ob 09:29
Men se pa postavlja vprašanje; a je lahko vsak novinar potem pisatelj? Novinarstvo in pisanje knjig ne bi smelo biti isto.
malidelnicar
# 21.06.2015 ob 18:35
Die Lügen Presse
malidelnicar
# 21.06.2015 ob 16:24
Novinarji naj sami sebe vprašajo, zakaj jih nihče ne bere, Mogoče zato, ker so se prodali političnim interesom?
braun
# 21.06.2015 ob 10:23
Ženske so velike dolžnice in je predstavitev treh lucidnih avtoric izjemna pridobitev.
Dolžnica si, če zaostajaš, če sploh ne ali premalo produciraš, vračaš, predstavljaš, se naprezaš, boriš, .. Da je temu tako, na lokalni in globalni ravni, se lahko zahvalimo sistemskemu zatiranju, zaničevanju, zlorabljanju žensk od najmlajših starosti.

Odkriti zatiralec, ki ustvarja dolžnice, je družba, tako ali drugače nasilna družba z vsemi svojimi zakoni in prakso. Zločinska družba.

Ampak ženska je najpopolnejše bitje, je največji čudež stvaritve. Dolžnice so (od)rešitev človeštva. S knjigo ali brez nje, ampak s knjigo pa je pika n I.

Zatiralci so seveda heroji, heroji strahopetstva, nasilni mehkužci, pa to.
Kazalo