Na literarnem večeru v Trubarjevi hiši literature so se o knjigi Razstava, ki je lani izšla pri Cankarjevi založbi v prevodu Marka Sosiča, pogovarjali njen avtor Claudio Magris, Zdravko Duša, Veronika Brecelj, ki je prevedla vsa preostala Magrisova dela v slovenščino, in prevajalec Razstave Marko Sosič.
Magris, tržaški pisatelj, germanist in esejist, sam pravi, da gre za njegovo najtemnejšo knjigo, ki jo je napisal z 'nočno pisavo'; pisavo, »ko spregovori drugi v nas, izrazimo misli, ki jih drugače ne bi upali«. Razstava je zgodba o usodi Vita Timmla (1886-1949), učenca Gustava Klimta, ki je umrl v umobolnici, in njegovem »kraljevskem, anarhičnem samouničenju«; je »freska duha« in hommage ranljivosti ter refleksija o umetnosti in umetniškem ustvarjanju, kot jo je opredelil prevajalec Marko Sosič.

Timmel, ki je umrl zaradi alkohola in bolezni, svoje slike pa je bogatim Tržačanom prodajal za kozarec vina, je Magrisovo pozornost pritegnil predvsem zaradi svojih samouničevalnih sil. Zanimali sta ga njegova protislovna usoda in ambivalentna potreba med neomejeno svobodo in zatohlimi sobami. "Pritegnilo me je, da Timmel ni znal živeti z nelagodjem. Spopadal se je z vprašanjem, ali je mogoče živeti polno življenje, in s poskusom uničiti utečeno govorico." Magris se je pri pisanju navezoval na lastna obdobja v življenju, v katerih ga je spremljala in spreminjala močna bolečina. A bolečine ne razume kot plemenite; bolečina je za Magrisa nekaj »kalnega in blatnega, ki sili v egoizem«.

Pripoved, operni libreto ali gledališko delo
Žanrsko neoprijemljiva forma Razstave je preplet tragičnih in komičnih elementov ter po besedah Veronike Brecelj, »uradne prevajalke« Magrisa na Slovenskem, večplastno delo, ki ga lahko beremo kot pripoved, operni libreto ali gledališko delo. Pripoved o usodi človeka, ki živi na robu, je značilnost več Magrisovih del, Razstava pa je specifična glede na svojo babilonsko zmešnjavo govoric. Magrisov večplasten jezik, ki sega od esejističnih razmišljanj do gostilniški debat, s prepletanjem visokega govora in mitoloških referenc je bil za Marka Sosiča vsekakor velik zalogaj, pri potapljanju v umetnikovo bolečino in tržaško narečje pa se je posvetoval tudi z Brecljevo, ki jo je imenoval za Magrisovega »angela varuha«.

In čeprav je bolečina kalna in blatna, je »književnosti v srečanju z njo nemočna.« Najbrž tudi življenje. A kljub nemirnemu umetniškemu duhu, ki vodi v samodestrukcijo, in kljub bolečini, ki nas obdaja tudi ob potapljanju v takšen svet, celo Magris sklene z literarnim upanjem; književnost, čeprav nemočna v srečanju z bolečino, ostaja »radodarno dejanje, ki omogoča boljše razumevanje življenja«.