Švedska akademija informacije o nominirancih za posamezno leto iz zgodovine podeljevanja najprestižnejše nagrade za književnost v arhivih hrani 50 let. Tako so zdaj razkrili celoten seznam nominirancev iz leta 1962. Izmed 66 pisateljev, ki so bili "v igri" za književnega nobela, so poleg Steinbecka izstopali francoski dramatik Jean Anouilh in danska pisateljica Karen Blixen, pa Britanca Robert Graves in Lawrence Durrell.

Čeprav je komisija ob razglasitvi nagrade Steinbecka opevala zaradi njegovega "realističnega in domiselnega pisanja, v katerem združuje sočutni humor in izostren socialni čut", zdaj razkriti dokumenti kažejo, da je bil pravzaprav izbran kot najboljši med dokaj medlo izbiro. Pred 50 leti je član komisije Henry Olsson zapisal, da očitnih kandidatov za Nobelovo nagrado pravzaprav ni, komisija pa se je znašla v nezavidljivem položaju, povzemanje časnika Svenska Dagbladet povzema Guardian.

Graves je bil zavrnjen, ker je kljub več zgodovinskim romanom še vedno veljal predvsem za pesnika, Olsson pa ni bil naklonjen podeljevanju nagrade kateremu koli anglosaškemu pesniku pred smrtjo Ezre Pounda, saj je menil, da drugi avtorji ne dosegajo njegovega mojstrstva (Pound sam pa je bil preveč politično oporečen za nagrado). Blixenova, avtorica romana Moja Afrika, je iz konkurence izpadla, ko je septembra tega leta umrla, Durrella pa to leto še niso nagradili, ker so ga "želeli še malo opazovati" (pa čeprav je bil za nagrado nominiran že leta 1961).

Ni jasno, zakaj je izpadel Anouilh, je pa nobela leta 1960 dobil francoski pesnik Saint-John Perse, zato je bila Francija že dobro zastopana med nagrajenci (hkrati naj bi bil nekje v zavesti žirije že Jean-Paul Sartre, ki je nagrado dobil leta 1964).

"Ena največjih napak Akademije"
In ostal je še ... Steinbeck. Predtem je bil za priznanje nominiran že osemkrat in veljalo je prepričanje, da so njegove najboljše stvaritve že nekaj časa za njim (odmevni roman Vzhodno od raja je izdal leta 1952). A stalni tajnik Akademije Anders Osterling je bil prepričan, da je Steinbeckov novi roman Zima naše nezadovoljnosti iz leta 1961 dokazal, da je po nekaj manj uspešnih letih pisatelj spet prevzel primat med opazovalci družbe in realisti ter se postavil ob bok svojima predhodnikoma Sinclairju Lewisu in Ernestu Hemingwayu.

Med Gravesom in Steinbeckom se je le težko odločil, saj je bil Graves starejši, a manj prepoznaven, zato se je na koncu odločil za Steinbecka, saj je menil, da bo tudi javnost bolj podprla to odločitev. A izbira je nato naletela na številne kritike, v nekem švedskem časopisu so jo označili za "eno največjih napak Akademije". Celo New York Times, časnik iz Steinbeckove domovine, se je spraševal, zakaj so nagrado podelili avtorju z "omejenim talentom, ki ga je še v njegovih najboljših knjigah zasenčilo desetorazredno filozofiranje". Steinbeck sam pa je na vprašanje, ali se mu zdi, da si je nobela zaslužil, odgovoril: "Po pravici povedano, ne."

Leto pred Steinbeckom je Nobelovo nagrado za književnost dobil Ivo Andrić, ki je premagal JRR Tolkiena, saj naj Gospodar prstanov ne bi bil dovolj kakovostno napisan.