Pesnica Carol Ann Duffy: 'Ta pesem bo, podobno kot Shakespearjeve tragedije, nagovorila ljudi, ki so se v življenju imeli nesrečo srečati s temi temami. Pokaže, kakšno brazgotino samomor pusti na življenju tistih, ki so ostali. To je najtemnejša pesem, kar jih je napisal o smrti Sylvie Plath; v njej je nekakšna slepeča agonija.' Foto: New Statesman
Pesnica Carol Ann Duffy: 'Ta pesem bo, podobno kot Shakespearjeve tragedije, nagovorila ljudi, ki so se v življenju imeli nesrečo srečati s temi temami. Pokaže, kakšno brazgotino samomor pusti na življenju tistih, ki so ostali. To je najtemnejša pesem, kar jih je napisal o smrti Sylvie Plath; v njej je nekakšna slepeča agonija.' Foto: New Statesman
Ted Hughes in Sylvia Plath
Viharna in nesrečna ljubezen Sylvie Plath in Teda Hughesa še leta po smrti obeh fascinira literarne zgodovinarje. Poročila sta se leta 1958; Sylvia je z leti vse težje usklajevala svoje literarne ambicije z življenjem gospodinje in senco v očeh kritiške javnosti precej uspešnejšega moža.
ted Hughes
Šest let po Sylvijini smrti je Hughes doživel še eno tragedijo, ki je sumljivo spominjala na prejšnjo: 25. marca 1969 je Assia, ženska, zaradi katere je zapustil Sylvio, umorila njuno štiriletno hčer in tudi sebi vzela življenje na isti način kot Sylvia. Tretje nesreče svojega življenja Hughes ni dočakal: lani si je po dolgem boju z depresijo vzel življenje še njegov sin Nicolas Hughes. Foto: Guardian

To javno podobo je deloma "popravil" izid poslednje Hughesove zbirke Birthday Letters, ki je v knjigarne prišla le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo leta 1998. V njej je po dolgih letih tišine prvič osvetlil svoje zapleteno razmerje s Sylvio in se v očeh mnogih vsaj malce opral krivde, ki so mu jo pripisovali za njeno prezgodnjo tragično smrt. A zdi se, da bi Rojstnodnevna pisma lahko bila še bolj prelomna, če bi v njih pustil pesem, ki je najbolj neposredno spregovorila o njegovem odzivu na ženino smrt - in ki je bila še po 35 letih očitno preveč boleča za objavo.

Najtemnejša Hughesova pesem
Last Letter
(Zadnje pismo), ki je prvič v javnost prišlo šele ta teden, je daljša pesnitev, edina, ki navaja neposredne okoliščine pesničine smrti. Carol Ann Duffy, trenutna "uradna kraljeva pesnica" (poet laureate) - naslov, ki ga je za življenja nosil Hughes - je branje teh verzov označila za "nevzdržno ... podobno, kot če predolgo gledaš v umirajoče sonce". "Dotakne se globljega, temnejšega koščka duše kot katera koli druga pesem, kar jih je napisal."

Že prvi verz ne pušča nobenega dvoma o tem, o čem teče beseda: "What happened that night? Your final night." (Kaj se je zgodilo na tisto noč? Tvojo poslednjo noč). V nadaljnjem popisu zadnjih dveh dnevov Sylvie Plath se razkrije nova podrobnost, ki je doslej v že velikokrat povedani zgodbi o njeni smrti manjkala. Sylvia je Hughesu namreč poslala poslovilno pismo, ki naj bi prispelo šele po tem, ko je že bila mrtva, a ga je, ker sta pač živela precej blizu skupaj, doseglo prezgodaj.

Hughes je takrat nemudoma odhitel v Camden, kjer ga je odtujena žena pomirila, da je vse v redu, nato pa, ko je odšel, spečima otrokoma pripravila zajtrk - kruh in mleko -, njuno sobo dobro zavarovala pred vdorom plina, nato pa vtaknila glavo v plinsko pečico in se zastrupila z ogljikovim monoksidom. Hughesova pesem se konča "z glasom kot izbranim orožjem/ali odmerjeno injekcijo" ("a voice like a selected weapon/Or a measured injection"), ki mu je sporočil novico o ženini smrti.

Melvyn Bragg, sourednik revije New Statesman, ki je pesem zdaj tudi objavila, jo je odkril v Hughesovem arhivu britanske knjižnjice. Zanjo mu je povedala pesnikova vdova Carol, ki je doslej ni hotela deliti z javnostjo. Bragg pesem razume kot "pismo kesa in obžalovanja ... zamujene priložnosti, spomenik njemu, njej in njuni nadarjenosti". "To je manjkajoči košček sestavljanke."

Literarnega uspeha ni okusila
Sylvio Plath je zaznamovala cela vrsta globokih biografskih zarez: zgodnja izguba očeta, gospodovalnost matere, dušeči oklep družbenih vlog v ameriški povojni družbi, sla po popolnosti, iskanje samopotrditve skozi literaturo, poroka, rojstvo dveh otrok in odhod moža - ambicioznega pesnika, vse skupaj pa se je žalostno končalo s samomorom pri enaintridesetih letih. Hughesovo vlogo v tragediji so mnoge feministke in predvsem oboževalke Plathove videle kot sporno, saj naj bi bil posredno krvi za smrt pesnice, ki je svetovno slavo doživela šele po smrti, ko je prvič pod pravim imenom izšel njen polbiografski roman Stekleni zvon.

Je bil mačehovski do ženine zapuščine?
Kot vdovec Plathove je Hughes dobil pravice nad njeno osebno in literarno zapuščino (čeprav jo je že leta 1962 zapustil zaradi Assie Wevill, s Sylvio še nista bila uradno ločena): odtlej je nadziral objave njenih rokopisov, tudi znamenite zbirke Ariel (1966). Leta 1981 je njeno delo zbral v antologijo, v katero pa ni vključil zgodnejših del. "Bil je dovolj samozavesten, da si je drznil trditi, da se je Sylvijina kariera začela, ko je spoznala njega," o Hughesu trdi Linda Wagner-Martin, avtorica knjige Sylvia Plath: A Literary Life. Hughes naj bi uničil zadnji del Sylvijinega dnevnika, v katerem je opisovala njune zadnje skupne mesece. V uvodniku objave teh dnevnikov se je pozneje branil, da je pač želel obvarovati njuna mlada otroka.