"V književnosti se ni treba ozirati na mnenje drugih, marveč pisati iz srca, iz želodca," meni hrvaški pisatelj Kristian Novak.

Njegova dva romana, Črna mati zemla in Cigan, ampak najlepši, sta uspešnici, zaživela sta tudi na gledaliških odrih. Toda kot boste prebrali v intervjuju spodaj, se je s filmsko upodobitvijo Črne matere zemle – zapletlo. Hrvaški pisatelj je spregovoril tudi o sprejemanju drugačnosti in o tem, zakaj ne želi biti zagovornik Romov – prepričan je, da morajo biti Romi sami svoji zagovorniki. "Rad bi videl, da bi imeli otroci, ki odraščajo v romskih naseljih, popolnoma enak izhodiščni položaj kot moji otroci. Rad bi živel v taki družbi. To ne velja samo za Rome, temveč tudi za številne druge skupine, ki jih imamo za marginalne ali marginalizirane." Intervju s Kristianom Novakom si lahko ogledate spodaj. Vabljeni tudi k branju v nadaljevanju.

Rodili ste se v Nemčiji in nekaj časa tam živeli. Kako se je bilo zaradi jezika in družbe vrniti v Medžimurje?
S prvo jezikovno oviro sem se srečal že v Nemčiji. Če sem se na igrišču hotel igrati z otroki, sem moral dobro govoriti nemško, da ne bi nihče opazil, da so moje korenine drugje. Ko smo se pozneje vrnili v Medžimurje – to je bilo še v mojem predšolskem obdobju –, pa sem moral zelo dobro obvladati kajkavščino, da ne bi tudi tam izstopal. Z zadnjo jezikovno oviro sem se spopadel v šoli, ko sem se moral učiti tudi tedanjega hrvaško-srbskega knjižnega jezika. Še kot majhen otrok sem se bil prisiljen jezikovno prilagajati, zato sem sčasoma razumel, koliko te uporaba določenega jezika zaznamuje kot pripadnika skupine in ti da identiteto.

Zdaj pa spregovoriva o vašem prvem romanu Črna mati zemla. Naslov je svojevrstni oksimoron: "mati zemla" zveni dobro, potem pa trešči črna.
V Medžimurju je marsikaj oksimoron. Pogosto je na meji med nežnostjo in grobostjo, med dobrim in zlom, sitostjo in lakoto. V romanu Črna mati zemla črna ne pomeni vedno kaj slabega, ker zemlja daje pridelke; če ne bi bila taka, jih ne bi. Črna pa je tudi zato, ker nas vanjo položijo, ko umremo. Tako mašilo se je vrinilo v vrsto frazemov: lahko si pijan kot črna mati zemlja, utrujen kot črna mati zemlja, mama mi je grozila, da me bo zatolkla v črno mater zemljo. Prav imate, to je oksimoron – dobro in slabo hkrati.

Roman je napisan v medžimurskem narečju. To je bilo zelo pogumno.
Roman ni ves v medžimurščini, pripovedni deli so v hrvaškem knjižnem jeziku, dialogi pa v narečju. Ker v štirih letih, kolikor sem ga pisal, sprva nisem vedel, da bo nazadnje nastal roman, ki se bo prodajal po vsej Hrvaški, sem prizore opisoval tako, kakor so se mi porajali v glavi. Če naj bi bili moji junaki živi, pa so morali govoriti tako, kot jih slišim.

Slovenski režiser Rok Biček po vašem romanu snema film. Ali veste, kako napreduje?
Vračamo se na začetek projekta. Rok Biček ni več njegov režiser. Posnel je kratki film Penalty shot ali Kazenski strel, ki se je na festivalih odlično odrezal in ki bi moral biti odskočna deska za celovečerni film Črna mati zemla. Ustvarjalno se je vse ujemalo, zelo dobro smo sodelovali. Dve leti smo se skoraj vsak dan družili in razmišljali o tem. Ko pa se je začela produkcija, zbiranje denarja, so nastale težave. Rok je bil slovenski koproducent in prišel navzkriž s Slovenskim filmskim centrom in RTV Slovenija. Zdaj ves dobljeni denar vračamo Hrvaškemu avdiovizualnemu centru in projekt začenjamo znova.

Pripravlja se tudi snemanje filma po vašem drugem romanu Cigan, ampak najlepši. Kako daleč je?
Še vedno ustvarjamo scenarij. To bo miniserija, imela pa bo sedem ali osem nadaljevanj. Pripravljata jo Maja Pek in Mario Kozina, mlada scenarista, ki jima popolnoma zaupam.

V Ciganu se ukvarjate s skupnostjo – z obema, njuni posamezniki pa so presegli meje dovoljenega in seveda bili za to kaznovani. Tu ni srečnega konca. Že dolgo spremljate ti dve skupnosti, tam ste odraščali. Zanima me, ali je bilo sobivanje nekoč lažje ali težje kot danes?
Sobivanje je zelo nenavadna beseda, kajti bivanje je ali ga ni. Pri sobivanju drug drugemu to dopuščamo. Zame je že to sporno. Sam naj bi bil nekakšna instanca, ki nekomu nekaj dopušča ali ne. Močno se izogibam takim besedam oziroma etiketiranju. Še danes nekateri deli družbe skupaj usklajeno delujejo. Poznamo zelo uspešne mešane zakone in delovne skupnosti, v katerih delajo in se družijo Hrvati in Romi.
Poznamo pa tudi drugačne skupnosti, kjer prevladujejo beda, revščina in težave, tesno povezane s tem. To so drobni kriminal, alkoholizem, uživanje mamil, občasno tudi posedovanje orožja. Nasilja je zelo veliko, zato je treba spregovoriti o njem. Odločil sem se, da bom to storil, čeprav sem lahko pričakoval očitke, da samo opozarjam na negativne stereotipe o Romih ali o Hrvatih. Menim pa, da se v književnosti ni treba ozirati na mnenje drugih, marveč pisati iz srca, iz želodca.

Zdi se mi, da ste tako postali nekakšen zagovornik Romov, saj v večini svojih intervjujev govorite o romskem vprašanju. Ali čutite odgovornost do njih?
Že prej sem jo čutil, a ne kot pisatelj ali univerzitetni profesor, temveč kot prebivalec države, v kateri bi rad videl, da bi otroci, ki odraščajo v romskih naseljih, imeli popolnoma enak izhodiščni položaj kot moji otroci. Rad bi živel v taki družbi. To ne velja samo za Rome, temveč tudi za številne druge skupine, ki jih imamo za marginalne ali marginalizirane. Odgovornost čutim, ker sem pisatelj, čutil pa bi jo tudi, če ne bi bil. Nisem zastopnik Romov in ne bi hotel biti. To mora biti Rom. Zdaj imajo poslanca v saboru, a o njem ne bi izgubljal besed. Mislim, da bi morali imeti boljšega. Predvsem bi bilo treba prisluhniti mladim Romom in Rominjam ter njihovim zgodbam, da bi lahko pripomogli k nastanku ureditve, v kateri bi bili vsi enakopravni.

Lahko kaj poveste o protislovju med različnim položajem Romov v naših družbah ter navdušenostjo bralcev in gledalcev nad vašim romanom in gledališko igro?
Močno sem se moral potruditi, da ne bi napisal najbolj romske zgodbe na Hrvaškem. Od tega sem se moral čim bolj odmakniti. Predstavil sem en primer in ga opisal na podlagi tistega, kar sem slišal in kot bi lahko bilo, nisem pa hotel ponujati nekakšnega višjega narativa za odnos med Romi in Hrvati v Medžimurju. A ljudje so se očitno odzvali na zgodbo, ki je seveda čustvena, ki nedvomno ne poskuša uveljavljati nobenega svetovnega nazora in ki ni posebno obzirna v odnosu do marginalizirane skupine. Neromantično pišem o obeh skupnostih, romantično pa o dveh ljudeh, ki se ljubita. Raziskujem, kolikšno ceno mora plačati mladi Rom, ki noče več biti del svoje skupnosti, temveč hoče biti odpadnik, zato da bi postal pripadnik skupnosti belopoltih, ki jo sprva idealizira, pozneje pa spozna, da je znotraj močno gnila, tako kot skupnost, iz katere je hotel zbežati.

Ali zahajate v Medžimurje? V obeh romanih ga niste prav nič idealizirali, a ste ga vendarle uvrstili na književni zemljevid Hrvaške. Tamkajšnji ljudje to cenijo ali pa so vam kaj očitali?
Nekateri nočejo več govoriti z mano, a večina Medžimurcev je to sprejela z velikim navdušenjem, ker so se našli v tem. Zelo verjetno zato, ker ne pišem čudovitih zgodb o idiličnosti tukajšnjih krajev – Medžimurje je res táko, a tudi še veliko več. Nikoli se nisem izvzel iz tega. Če sem napisal kaj slabega o Medžimurju, sem napisal nekaj slabega tudi o sebi, ker sem bil njegov del. Če se nismo družili z mladimi Romi, sem tudi jaz sodeloval pri tem izdajstvu.

Kaj zdaj pripravljate? Veliko časa je minilo, odkar ste napisali zadnji roman ...
Javnost nič več ne sprašuje, to pa je zame opozorilo … Ves čas delam skice, a pri meni mine veliko let od začetne skice do različice besedila, ki se ga vsaj ne sramujem. Po mojem je realno pričakovati, da bo naslednjo jesen izšel nov roman, mogoče zadnja zgodba o Medžimurju, ki jo bom napisal.

Vidim, da se ukvarjate z življenjskimi težavami. So posledica pomanjkanja časa … Da se moramo hkrati prhati in si umivati zobe?

Ne, ne … (smeh) Petindevetdeset odstotkov vsega, kar napišem na Facebooku, je navadno šaljenje. A kljub temu sem presenečen, ko se ljudje čudijo: "Ti, nekakšen pisatelj, pa pišeš same traparije." Odgovarjam jim, da je to tako, kot bi se prepiral s plakatom. Ne beri mojih neumnosti, če te ne zanimajo. Pišem o tistem, kar se mi dogaja v življenju, o stvareh, ki se mi zdijo zabavne in smešne. Večini ljudi je to všeč.

Objavljate tudi nasvete za starše z majhnimi otroki ...
Poznam jih zelo veliko in jih bom še objavljal, ker moji otroci od mene zahtevajo posebno ustvarjalnost in posvečanje njim. Hočejo, da si kar naprej izmišljam rešitve za težave, ki jih je iz dneva v dan več. (smeh)