Ena največjih med potomci ‒ čeprav ni v ravni liniji nasledstva ‒ je esejistka, pisateljica in intelektualka Tatjana Tolstoj. "To je samo priimek, ki ga nosim že od rojstva," odmahne, ko jo povprašam o bremenu družinskih pričakovanj. "Nisem človek, ki bi dal kaj na pričakovanja!"

Slavna recenzentka New York Timesa Michiko Kakutani je o Tatjani Tolstoj zapisala: "Človek najde odmeve ... pisanja njenega praprastrica Leva Tolstoja ‒ njegove ljubezni do narave, psiholoških uvidov, pozornosti na podrobnosti vsakodnevnega življenja." Foto: BoBo
Tatjana Tolstoj: Tuja lepota

Tatjana Tolstoj je festival Fabulo in z njim Ljubljano obiskala ob izidu zbirke esejev Tuja lepota v prevodu Urše Zabukovec. Prvi slovenski izbor njenih esejev prinaša 11 besedil, nastalih v zadnjih tridesetih letih, med katerimi vsak na svoj način tematizira rusko resničnost ‒ od spominov na otroštvo do potopisnih zapisov in razmisleka o teoriji umetnosti. V slovenskem prevodu lahko po zaslugi iste prevajalke beremo tudi znanstvenofantastični, alegorični roman Mjausk, ki velja za ključno delo svojega žanra.

Uvodni večer festivala Fabula s Tatjano Tolstoj. Foto: BoBo

Velja za eno najbolj znanih pisateljic iz obdobja perestrojke in post-sovjetskega časa. V osemdesetih in devetdesetih letih je živela v ZDA, kjer je poučevala na univerzah Princeton in Skidmore. Še danes je povezana z ameriškim intelektualnim prostorom, redno piše za The New Yorker in The New York Review of Books ‒pa čeprav, kot boste izvedeli v spodnjem intervjuju, se v Ameriki nikoli ni počutila drugače kot tujka.

Sčasoma je dedinja ene najplemenitejših genealogij v ruski književnosti ‒ prapranečakinja velikega Leva Tolstoja je tudi vnukinja sovjetskega znanstvenofantastičnega pisca Alekseja Tolstoja ‒ ugotovila, da ne zdrži več ločenosti od maternega jezika.

Pri nas hierarhija ni piramida, pač pa je vse prepleteno. Ne moreš vedeti, kdo je zares na vrhu. Imen največjih kriminalcev niti ne poznamo, čutimo pa, da so na delu mogočne silnice.

Tatjana Tolstoj

Tatjana Tolstoj v pogovoru prav gotovo ne sprejema spravljivih ali politično korektnih stališč. Poleg kontroverznih mnenj premore tudi neizčrpno zakladnico duhovitih anekdot o sovjetski Rusiji, ki v pripovedovanju najdejo isto iskrivo noto kot v njenem pisanju. Več pa v pogovoru.

Na literarnem večeru v Cankarjevem domu ste omenili, da ste v letih, ko ste živeli v Ameriki, pisali manj kot sicer, ker vas je motila ideja, da bodo bralci s prevodom izgubili del bistva vašega pisanja. Vas ta misel še vedno obremenjuje? Konec koncev ste mednarodno uveljavljeni in vas velik del občinstva bere ravno v prevodih.
O tem ne razmišljam ravno veliko, kajti če bi, bi me preveč potrlo. Na to, kako te bodo prevajali, na žalost ne moreš vplivati – morda lahko kaj rečem za angleščino, za druge jezike pa ne. Moja knjiga je pravkar izšla v madžarščini; le kdo bi razumel madžarsko! V Moskvi so mi prevajalca tudi predstavili; zahvalil se mi je in izrazil svoj ponos, da me je lahko prevajal, mene pa je zanimalo samo, zakaj ni nikoli stopil v stik z mano, da bi me kaj vprašal. Je prepričan, da je vse razumel? Rekel je, da je. Ampak v resnici ne morem vedeti. Nekateri prevajalci so skrajno neprijetni, ker vedo, da prevajajo narobe, ampak jim ni mar. To se je zgodilo z enim od mojih prvih prevodov angleščino ‒ prevajalka je spremenila pomen besedila.

Najbrž vas pomirja misel, da je Urša Zabukovec, vaša prevajalka v slovenščino, za prevod romana Mjausk dobila Sovretovo nagrado.
Res me. To je tudi moja nagrada! (Smeh.)

V povezavi s festivalsko temo zidov pripomni, da se sama trudi, da ne posega v prostor drugega, prav tako ne želi, da drugi plezajo v njen prostor. Foto: BoBo

Če je dragoceno občutje živega življenja v vas usahnilo, morate iti v Piter oktobra. Če boste imeli srečo, takšno srečo pa imate lahko skoraj vedno, boste od tod odšli napol mrtvi. Če želite omrtvičiti svoje telo, bo dober tudi november z mokrim, snežnim vetrom, ki vsako minuto zamenja smer, če pa je vaše jesensko potovanje padlo v vodo, bo za to odličen tudi marec. Marca led na rekah ni več tako trden, ne zdrži niti psa, ves je prekrit z nezamrznjenimi luknjami, skopnicami, modricami, a od tam piha nekaj tako strahotno rezkega, da vam obraz ledeno pordi v šestdesetih sekundah, roke pa v desetih.

iz eseja Tuje Sanje (prev. Urša Zabukovec)

V zvezi z vami sem prebrala fascinantno anekdoto: svoj pisateljski glas ste našli, ko ste bili zaradi operacije vida začasno slepi, zaviti v temi. Kaj je bilo na tej izkušnji takega, da vam je dalo svežo perspektivo?
Mislim, da je bila cela izkušnja zame še najbolj podobna meditaciji. Če hočeš meditirati, moraš um izprazniti vseh idej, misli, vprašanj … Razmišljati o ničemer je seveda zelo težko. Ves čas se ti vsiljujejo misli tipa 'Sem izklopila likalnik? Kaj pa plin? Kje so moji ključi?'. Ko pa ti enkrat uspe izpustiti vse te misli, naj bi se odprlo tvoje notranje bistvo in ti ponudilo uvide, kakršnih od sebe morda niti ne pričakuješ. Jaz svoje slepote seveda nisem dojemala kot meditacijo, ampak samo kot dolgčas. Tavala sem okrog v temi in se držala doma. Lahko sem poslušala glasbo, nisem pa mogla brati. Po treh mesecih, ko sem spet spregledala, se je vse zgodilo zelo hitro: prvo zgodbo sem napisala v nekaj dneh. Videla sem jo s svojim notranjim očesom, tako kot sem videla dogodke izpred štiridesetih let, o katerih sem pisala. V isti sapi sem začela videti in dojemati, kako videno pregnesti v besede. Prišlo je v skupnem paketu.

Pa pred tem res nikoli niste vsaj razmišljali o ukvarjanju s književnostjo? V mislih imam seveda globok pomen in težo vašega priimka: prihajate iz dolge rodbine pisateljev, v sorodu ste tako z Levom Tolstojem kot tudi z Ivanom Turgenjevim. Vaš dedek je bil pionir znanstvene fantastike Aleksej Nikolajevič Tolstoj. Je bila ta neznanska dediščina za vas breme ali blagoslov?
Ljudje vedno precenjujejo to težo – sama je nisem nikoli občutila. To je samo priimek, ki ga nosim že od rojstva. Nobene obveze nisem občutila! (Smeh.) Praktično vsi člani moje ogromne družine imajo tak ali drugačen dar za pisanje. Pa kaj potem? Vsi smo se radi igrali z besedami, vsi smo v otroštvu pisali butaste zgodbice, vsi smo si ob rojstnih dnevih pošiljali čestitke s priložnostnimi pesmimi. Resno pisanje pa mi ni nikoli niti padlo na pamet.

Študirala sem klasično filologijo, kar ni seveda pomenilo nič. Študij ni obetal nikakršne zaposlitve, ker Sovjetska zveza ni potrebovala vsako leto v vsakem večjem mestu šestih ali sedmih novih diplomantov klasične filologije. Od časa do časa se je odprlo kako mesto predavatelja osnov latinščine na medicinskih fakultetah, to je pa tudi vse. Ko smo vpisali študij, so nam položili na srce, naj se izučimo še za kaj drugega, recimo za učitelje nemščine ali ruščine. Spomnim se ženske, ki je diplomirala na našem oddelku, pozneje pa je postala voznica tramvaja.

Po vrnitvi iz ZDA je postala tudi televizijska osebnost: kar 12 let je vodila pogovorno oddajo na nacionalni televiziji. Foto: BoBo

V literarni svet ste torej stopili relativno pozno, v zgodnjih tridesetih. Kako so vas ti krogi sprejeli in kakšen vtis ste si ustvarili o njih? Je šlo za predvsem fantovski klub?
Ne, ne fantovski klub – prej klub starih prdcev. Svoje zgodbe sem seveda hotela objaviti brez vmešavanja cenzure; na začetku sem objavljala po eno na leto v kakšni literarni reviji, počasi. Na neki točki jih je bilo dovolj za knjižno zbirko – ampak v tistih časih seveda nisi mogel kar tako izdati knjige. Izdajali so jo lahko predvsem člani Zveze sovjetskih pisateljev. Ampak če si hotel postati član zveze, si moral imeti že vsaj eno ali pa še raje dve izdani knigi! V svoj krog torej niso hoteli sprejemati novih ljudi, ki ne bi bili zvesti režimu. Jaz pa sem seveda hotela knjigo, nič drugega me ni zanimalo.

Izvedela sem, da imaš večje možnosti za izdajo, če obiskuješ čisto določen seminar. Prav. Obiskala sem profesorja, ki je seminar vodil, in ga prosila za vpis. Zavrnil me je, češ da so vsa mesta že zapolnili. Bil je zategnjen starec z mrtvimi očmi. Sedela sem mu naproti in premišljevala, kakšno taktiko naj uberem. "Kako vam je že ime?" je zagodrnjal. „Tatjana Tolstaja,“ sem odvrnila. "Tolstaja, Tolstaja … poznal sem nekega Dmitrija." - "Seveda, to je moj stric." V hipu se je zbudil. "Tako je! Poznam Dmitrija, v sanatoriju sva skupaj igrala šah!""No, torej. Podpišite prosim papir." In tako sem prišla v tisti seminar.

Po seminarju sem zbrala potrebne podpise podpore in se napotila na založbo, ki je bila znana po tem, da podpira mlade avtorje. Eden od mojih sorodnikov je tudi poznal enega od urednikov – in res so privolili v to, da bodo izdali mojo knjigo. A ko sem v roke dobila poskusni izvod, sem ugotovila, da so moj rokopis razmrcvarili: zamenjali so vrstni red odstavkov, spreminjali besede, iz bogsigavedi kakega razloga je nastalo neko čisto druugo delo.

V hipu je prebledel: "Kakšne informacije imate?" Jaz pa: "Imamo načine, da pridemo do informacij." V tistem trenutku se je v tem starem funkcionarju nekaj spremenilo. Veliko bolje kot jaz je vedel, kako zlahka lahko človek izgubi službo.

Tatjana Tolstoj

A takrat so bili novi časi, časi Gorbačova, že pred vrati. Pisalo se je leta 1986 ali nekaj takega. Odkorakala sem v pisarno odgovornega urednika in se pred njim namestila takole (avtoritativno se nasloni nazaj na svojem stolu, op. n.) Nisem bila kot neka prestrašena mala punčka. "Kaj je to?" ga vprašam. "Tega sranja ne boste objavili. Niti besede mojega izvirnika se ne boste dotaknili, in to iz dveh razlogov. Prvič, te zgodbe so v prvotni obliki že izšle v vaših revijah, pa ni imel nihče nobenih pritožb. In drugič, če me ne boste upoštevali, bo cela založba in vsi ljudje v njej kmalu samo še spomin.“ V hipu je prebledel: "Kakšne informacije imate?" Jaz pa: "Imamo načine, da pridemo do informacij." V tistem trenutku se je v tem starem funkcionarju nekaj spremenilo. Veliko bolje kot jaz je vedel, kako zlahka lahko človek izgubi službo. Prepričan je bil, da moram imeti neko močno podporo iz ozadja, sicer si ne bi upala tako vesti. Sprejel je vse moje zahteve, knjiga je izšla v prvotni obliki.

Med mojimi najljubšimi odlomki v zbirki Tuja lepota je tisti, v katerem govorite o glavnih karakteristikah ruskega naroda. Oklestite jih na tri parametre: Neustrašnost, Trpežnost in "Upajmo".
(Upajmo pomeni temeljno zanikanje vzročno-posledičnih povezav med pojavi, nevero v materialno naravo vesolja in njegove fizične zakone. To si zapišite z zlato kurzivo.

"Treba je priviti ta del, sicer bo med potjo odpadel."
"Upajmo, da ne bo."
A zakaj, povejte mi, zakaj ne bi odpadel? Vibracija, gravitacija in, ne nazadnje, matematična verjetnost – vse govori v prid tega, da bo odpadel. In res odpade! Vedno! A ruski človek naslednjič spet, spet ne bo hotel priviti, pritrditi, podpreti, pribiti, pokriti, dati pod ključ – in stvar se bo spet, spet se bo odvila, odpadla, padla, odvezala, podrla, razmočila, izginila, in ruski človek bo spet, spet bo na občudovanja vreden način, z občudovanja vredno trmo zanikal to, kar je očitno.“) (Tuja lepota, str. 81, prevod Urša Zabukovec).
Ste želeli deloma tudi narediti satiro iz nepreglednega števila besedil, k so v zgodovini že nastala na temo "ruske duše" in njene zmuzljive esence?
Seveda, ampak dejstvo je, da neka vrsta ruske duše vendarle obstaja – le da ne gre za nekakšen enigmatičen, vzvišen koncept. Ruska duša ima ogromno potez, ampak glavne so te tri, ki jih opisujem v knjigi. Zakaj bi romantizirali in idealizirali rusko dušo? Vsak narod ima neko bistvo: Finci in Italijani so med seboj različni, to je dejstvo. Stereotipi so po navadi resnični – seveda ne vsi, a po navadi je v njih zrno resnice. Ko pride pomlad, na dan pokukajo zvončki: kliše, ampak obenem je tudi res.

V nasprotju s številnimi ruskimi intelektualci Tatjana Tolstoj ni kategorična nasprotnica politike Vladimirja Putina. Kljub temu pa je kritična do korupcije, ki ji je priča v svoji domovini. Foto: BoBo

Iz vaših starejših zapisov sem razbrala, da o feminizmu nimate pozitivnega mnenja oziroma se vsaj ne opredeljujete kot feministka. Mi lahko pomagate to razumeti?
Nikakor se nimam za feministko! Seveda pa je veliko načinov definiranja feminizma. V književnosti so včasih govorili o "ženski prozi". Ali ženska proza sploh obstaja? Kaj imajo s tem v mislih? Povedati hočejo, da je to pisanje, ki ga opredeljujejo določene lastnosti: izbira tematike, sposobnost detajliranega opisovanja (v nasprotju s filozofskim pristopom ali načenjanjem velikih idej), in tako naprej. Če je knjigo torej napisala ženska, in je v njej govor o ljubezni, družinskih vrednotah, otrocih, imamo že opravka z žensko prozo. Ampak o istih stvareh piše tudi ogromno moških! Zame obstaja samo ločnica med dobro in slabo prozo. Ima pa slaba ženska proza zelo pomembne lastnosti ‒ utopi te v nepotrebnih podrobnostih, medtem ko te slaba moška proza na smrt zdolgočasi s suhoparno obravnavo "velikih", pomembnih tem. Je pomembno, kdo je napisal kaj? Je bil Lev Tolstoj moški ali ženska, ko je napisal knjigo s perspektive konja? Danes nam dopovedujejo, da obstaja vsaj 12 spolov. Sama ne verjamem v 12 spolov.

Nisem feministka, ker vidim veliko razliko med feminizmom in spoštovanjem pravic žensk. Seveda morajo imeti ženske enake pravice kot moški, če opravljajo enako delo. Ni treba biti feministka, da podpiraš zdrav razum.

Iz eseja In memoriam Josip Brodski: "Od same Rusije se je ločil pred dvema desetletjema, poskušal je postati Američan, rad je imel Ameriko, eseje je pisal v angleščini, a Rusija je žilava dežela: ne glede na to, kako se je otepaš, te do zadnjega ne spusti iz rok." (prev. Urša Zabukovec). Foto: BoBo

Torej se ne identificirate predvsem z etiketo? Mar ni zavzemanje za enake pravice bolj ali manj bistvo feminizma?
Ne, mislim, da je boj za pravice žensk in manjšin normalen družbeni boj. Če oseba dobro opravlja svoje delo, mora dobiti enako plačilo kot drugi ljudje na tem delovnem mestu – tudi če nima enako visoke izobrazbe. Moja otroka, na primer, nimata univerzitetne diplome, ker sta bila na fakulteti pametnejša od svojih predavateljev. Eden od njiju je lastnik največjega podjetja za spletno oblikovanje v Rusiji. Drugi je podpredsednik ameriške borze. Brez kakršne koli višje izobrazbe. Skratka, v življenju je pomembno, kaj pokažeš, ne pa neki papirji.

Pri sodobnem feminizmu se z marsičim ne strinjam. Kje začeti? Na primer s tem, da nas uči, da moški nima pravic, da mora to in to početi, nečesa drugega pa nikakor ne sme. Da te, recimo, ne sme poljubiti, če tega nočeš.

Težko razumem, zakaj se s takim stališčem kdo ne bi strinjal.
Če te nekdo posili, je seveda razumljivo, da ga boš poskušala ubiti, prijaviti ali spraviti pred sodišče. Ampak pri neželenem poljubu … Kaj je sploh neželeno? Nikoli zares ne veš, česa si nekdo želi, to je del igre. Ženske znajo pošiljati neverbalne signale zavrnitve ali povabila.

Zdaj govorite pa o flirtanju.
Ja, uničiti hočejo flirtanje, in to mi ni všeč. Če gre predaleč, se znam zavarovati. Tako je življenje. In življenje za vas, drage ženske, ne bo nujno udobno.

Naj vprašam drugače. V tujini ste daleč najbolj znana in prevajana ruska sodobna pisateljica. Na pamet se ta hip ne morem spomniti nobene druge, naštejem pa lahko več vaših moških kolegov, ki jih beremo tudi v Sloveniji. Mislite, da res ni nobene druge pisateljice, ki bi bila vredna preboja? Ali pa je sistem zanje bolj neprepusten? Pravkar ste mi povedali anekdoto o vseh ovirah, ki ste jih morali preskakovati sami.
Veste kaj, morda pa rada preskakujem ovire. Če bi počakala še dve ali tri leta, bi lahko brez težav izdala svojo knjigo. Ampak v resnici imam rada izziv, kako se prebiti skozi zid starih prdcev, ki vegetirajo v svojih pisarnah. Pozna osemdeseta so bila res zanimiv čas. Nihče ni vedel, kdo je glavni, in za nikogar se ni vedelo, ali bo obdržal svojo službo in titulo. Stvari so se nenehno spreminjale in za te spremembe ni bilo nobenega scenarija. Ni me bilo strah neumnih, starih ljudi, ki so se bali izgube svojega statusa.

"Neka vrsta ruske duše vendarle obstaja – le da ne gre za nekakšen enigmatičen, vzvišen koncept." Foto: BoBo

Vrniva se k zbirki Tuja lepota. Rojeni ste bili v Leningradu in odraščali v veliki družini. V eseju Tuje sanje čudovito opisujete duh Sankt Peterburga, ki ga moraš menda imenovati "Piter", če si domačin. Izrišete ga kot nočno moro, obenem pa kot mesto, kjer se prepletajo sledi neštetih velikih pisateljev, ki so pisali o tem mestu. Ima res tako drugačno dušo kot, denimo, Moskva?
Točno to je, čudovita nočna mora. (Smeh.) Zame je to čaroben kraj, ker je na neki način izmišljen – absolutno ničesar naravnega ni na tem, kako je mesto začelo rasti. Rodilo se je iz volje enega samega človeka. Moskva je prastaro mesto, pisni viri jo omenjajo že v 12. stoletju. Še preden je bila mesto, je bila vas na rečnem obrežju. Metropoli zastopata dva različna principa: nekaj, kar je zraslo organsko, in nekaj, kar je bilo ustvarjeno umetno. Dva različna načina življenja.

Tujo lepoto založnik opredeljuje kot zbirko esejev, a po vsebini se – vsaj po mojem občutku – velikokrat bolj približuje temu, kar razumemo kot kratke zgodbe. Kako razumete razmejitev med tema literarnima zvrstema?
Težava je v tem, da ne morem najti poimenovanja za žanr, ki ga pišem. To niso kratke zgodbe, ne bi jim mogla reči niti skice. Zgodbe naj bi imele fabulo, neke vrste zaplet in osrednji lik. Esej je zgrajen spet na drugačnih temeljih. Kar jaz pišem, je nekaj med obema zvrstema. Sama uporabljam kar besedo "besedila“, da se izognem težavi.

Velik del osemdesetih in devetdesetih ste preživeli v ZDA, kjer ste pisali in poučevali na univerzah. To je bil čas velikih družbenih in političnih sprememb v vaši domovini. Na kateri točki ste sklenili, da je čas za vrnitev domov? Ste se vrnili v Rusijo, popolnoma drugo od tiste, katero ste zapustili?
Vrnila sem se, ker nisem več mogla živeti stran od doma, staršev in sorodnikov. Tudi jezik je bil zame ključnega pomena. Amerike nisem marala in tam se nikoli nisem počutila prav. Bilo je smešno, na trenutke zanimivo, a to nikoli ni bil moj svet. V Ameriki je drugače čisto vse: odnosi med ljudmi so skrajno formalni, skoraj narejeni. Najprej tega niti ne opaziš, ampak ko imaš malo več opravka z ljudmi, se ti počasi razjasni. Seveda imam v ZDA nekaj ljudi, ki jih obožujem, ampak ti so izjema, ne pravilo.

Ogromno ruskih emigrantov v ZDA je trdilo, da so imeli v stari domovini grozno življenje, da so bili pripravljeni tvegati vse, da so lahko prišli. Navadijo se in vzljubijo urejene trate in veleblagovnice, založene s plastično hrano. Nekritično sprejmejo vse vidike družbe.

Tatjana Tolstoj

Mislite, da je tak odnos do tujcev specifičen za ZDA ‒ ali pa je to do neke mere univerzalna izseljenska izkušnja?
Ne vem. Ogromno ruskih emigrantov v ZDA trdi, da so imeli v stari domovini grozno življenje, da so bili pripravljeni tvegati vse, da so lahko prišli. Navadijo se in vzljubijo urejene trate in veleblagovnice, založene s plastično hrano. Nekritično sprejmejo vse vidike družbe, obenem pa se pritožujejo nad KGB-jem in žvižgači v domovini. V isti sapi so začeli v ZDA ponujati svoje usluge CII. Vse pregrehe so pripeljali s seboj.

Kako gledate na razmere v Rusiji danes? Ste ohranili kanček kritične drže avtsajderja?
To držo sem negovala od nekdaj. Ko smo živeli še v Sovjetski zvezi, je imel moj krog do nje skrajno zahodnjaški odnos. Ampak zdaj vem, da Američani ne morejo razumeti tega, kar jim dopovedujemo mi, Evropejci (ali pa Polevropejci). Njihova ušesa niso ustvarjena tako, da bi lahko dojeli, kar jim razlagamo o svojih življenjih. Mi lahko gledamo njihova poročila, beremo njihove knjige, gledamo njihove filme in razpravljamo z njihovimi strokovnjaki ter na koncu razumemo, kaj se pri njih dogaja. Oni pa morda berejo naše knjige, a ne razumejo življenja tukaj. Neverjetno.

V ameriški kulturi je globoko zakoreninjeno nekaj, kar jim ne dovoli sprejemati mnogoterosti sveta.

Tatjana Tolstoj

Številni mladi, idealistični Američani verjamejo, da živijo v demokraciji. Ko začenjajo vojne na bližnjem Vzhodu, verjamejo, da z orožjem prinašajo demokracijo v dežele, ki jih uničujejo. Oprane možgane imajo. Osebno bolj prisegam na cinizem kot na ta neumni idealizem. V ameriški kulturi je globoko zakoreninjeno nekaj, kar jim ne dovoli sprejemati mnogoterosti sveta. Filozof Isaiah Berlin, ki je v Ameriki poučeval v petdesetih, je v enem od svojih esejev zapisal, da je že sama ideja paradoksa ameriški kulturi tuja. Pri njih je vse črno ali belo, levo ali desno, da ali ne.

"Putina so ustvarili in ga na položaj postavili oligarhi. Hoteli so človeka, ki bi bil vodljiv in bi delal v skladu z njihovimi interesi. A pri tem so se zmotili, ker se je obrnil proti njim – pa čeprav morda ni bil najpametnejši možak na svetu." Foto: Reuters

Pred približno petnajstimi leti ste nekje izjavili, da je Vladimir Putin "odgovoren, da pa nima dovolj moči". Pomanjkanje moči ni ravno nekaj, kar bi se Putinu pogosto očitalo. Kako na njegovo politiko gledate danes?
Ne vem, zakaj nihče ne bere in prevaja ključnih člankov o tem, kaj se dogaja v Rusiji. Zakaj ne gre nihče naravnost k viru? Zakaj ne berejo člankov ljudi, ki so bili Putinu blizu, ki so pisali zakonodajo? Ti ljudje obstajajo, pa čeprav ta hip niso na oblasti. Putina so ustvarili in ga na položaj postavili oligarhi. Hoteli so človeka, ki bi bil vodljiv in bi delal v skladu z njihovimi interesi. A pri tem so se zmotili, ker se je obrnil proti njim – pa čeprav morda ni bil najpametnejši možak na svetu. Definitivno ni bil veliki KGB-jevec, kot ga portretirajo. (Bil je povprečen, sicer bi prilezel višje.) Vse drugo je tišina. Ne vem, kdo Putina nadzira danes – to, da je vodljiv, pomeni, da je vajeti prevzel nekdo drug. V Rusiji nimamo demokratičnega sistema neodvisnih agencij kot v ZDA, kjer sta npr. urad za imigracijo in naturalizacijo neodvisni telesi. Pri nas hierarhija ni piramida, ampak je vse prepleteno. Ne moreš vedeti, kdo je zares na vrhu. Imen največjih kriminalcev niti ne poznamo, čutimo pa, da so na delu mogočne silnice.

Nedavno sem prebrala srhljiv članek o kompleksu v Moskvi, v katerem je dvajset kinodvoran, kazino in podobno. Nihče pa ne ve, kdo je njegov lastnik. Dokumentacija kaže, da je bil nekaj let lastnik enega dela ta-in-ta, drugje je navedeno drugo ime. Kdor skuša izvedeti več, izgine. Obstajale so vladne direktive za prodajo in rušenje, ki jih ni nihče upošteval. Zdaj bodo stavbo naposled porušili, a nihče ne ve, zakaj, ker je zelo donosna. Kak neustrašen posameznik z dobrimi zvezami bi moral o tem pisati. Trenutno je jasno samo to, da nimamo pojma, kaj se v resnici dogaja. Naši novinarji lahko včasih dobijo vsaj delen vpogled, tuji tisk pa vsega tega ne more zapopasti. Ko berem tuje članke, so na ravni predšolske literature.

Pogovor na uvodnem večeru festivala je v ruščini vodil Andrej Stopar. Foto: BoBo

V eseju Kvadrat razmišljate o Kazimirju Maleviču in njegovem Črnem kvadratu (1915). "Z enostavnim potegom čopiča je enkrat za vselej začrtal neprehodno ločnico, zaznamoval prepad med staro in novo umetnostjo, med človekom in njegovo senco, med vrtnico in krsto, med življenjem in smrtjo, med Bogom in Hudičem. Po lastnih besedah je "vse speljal na nič". Nič se je kdove zakaj izkazal za kvadratnega, in to preprosto odkritje je eden najstrašnejših dogodkov v vsej zgodovini umetnosti." O vsej likovni umetnosti, ki je sledila temu razkritju odsotnosti Boga, pišete veliko manj naklonjeno.

Slikar Malevič je pomemben za celoten razvoj sodobne umetnosti in teoretske misli. Črni kvadrat je eden od ključnih mejnikov likovne umetnosti. Foto: EPA

Ste prepričani, da živimo v svetu brez Boga? Ogromno božanstev je, le da so zavzela drugačne oblike. Bistvo božanstev je v tem, da se vedno znova vračajo – v Rusiji smo brez Boga živeli manj kot sto let. Trenutno je v Rusiji več cerkva kot kdaj prej. Ljudje imajo seveda različne predstave o tem, kaj Bog pomeni – tistih 70 let so bili zanje Bog komunistična partija in njeni voditelji, ki so jim pripisovali mitske razsežnosti. Trenutno je ena od religij brez Boga kult zdravega življenja in prehranjevanja. Farmacevtska industrija in dobavitelji hrane z novimi trendi "superhrane" mastno služijo. V drobnem tisku pa piše, da ti prehrambni dodatki nimajo nobenega pravega učinka. Pa jih vseeno kar kupujemo.

Božanstva so povsod. Ko so ljudje mislili, da je Bog mrtev, kot se je izrazil Nietzsche, se je po svetu – tik pred prvo svetovno vojno – zgodil velik val samomorov. Konec koncev je k obema velikima vojnama pripomogla tudi zavest, da Boga ni več. Ta praznina v ljudeh je pomagala zanetiti drugo svetovno vojno.