Rade Krstić se je rodil 29. novembra 1960 v Varaždinu. Osnovno šolo je obiskoval v Mariboru, zatem pa se vpisal na srednjo tehniško šolo za strojništvo v Ljubljani. Sledil je študij primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pozneje pa je končal študij dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je diplomiral iz gledališke zgodovine.

Krstić je bil samostojni kulturni delavec, knjigovodja v plesni šoli Eureka ter vodja literarne delavnice pri društvu Paradoks.

Njegova prva pesniška zbirka Vremenar je izšla leta 1986, sledile so Antigona (1988), Ohranjen v svetlobi (1989), Zlati rez (1990), Tiktakajoči metronom (1994), Spoznanje veščine (1996), Filozofija umrlih (1998), Šepeti nesmrtnosti (2007), Rojstvo večnosti (1999) in Iskre časa (2011). Zadnjo zbirko, Bojevnik, je izdal leta 2012 v zbirki Mladinske knjige Nova slovenska knjiga. Ob njenem izidu so pri založbi zapisali, da govori Krstićeva poezija o eksistencialni pretresenosti, a njena izvirnost in uspelost je ravno v tem, kako to pušča za sabo.
"Čeprav govori s sentimentalnimi besedami, Krstić ni sentimentalen, ampak lakoničen pesnik. Čeprav je njegova dikcija patetična in ekstatično vznesena, je to do takšne mere, da doseže učinek nekakšnega odbitega humorja. Izvaja preskoke; ko že mislimo, da se bomo zadušili pod težo naivnega konstatiranja subjektivnih resnic, se nenadoma zavemo, da stojimo pred človekom, ki tako glasno in včasih že kar vsiljivo netaktno govori le zato, ker ve, da je gol," so o njegovih zadnji pesniški zbirki zapisali na založbi.

Posvečal se je tudi prozi, ki jo lahko prebiramo v zbirki kratke proze Na srcu zemlje iz leta 1988. Poslušalci Radia Slovenija so imeli priložnost prisluhniti tudi njegovim številnim radijskim igram, med drugim delom Seansa (1986), Zrno (1987), Odprta vrata (1988), Prepih (1989) in Gong (1990).