Borut Kraševec je prevajalec iz ruščine in pisatelj. Letos je postal 31. dobitnik kresnika, ki ga je prejel za romaneskni prvenec Agni. Foto: BoBo
Borut Kraševec je prevajalec iz ruščine in pisatelj. Letos je postal 31. dobitnik kresnika, ki ga je prejel za romaneskni prvenec Agni. Foto: BoBo

Nedavno je minilo dvesto let od rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ob tem so na Programu Ars izvedli radijsko igro Jožeta Valentiča z naslovom Mitja ... varianta 3, ki je nastala kot priredba romana Bratje Karamazovi.

Po igri v neposrednem prenosu iz Doma Ivana Cankarja na Vrhniki je sledil pogovor z Borutom Kraševcem, ki je prevajalec najobsežnejše biografije Dostojevskega ruske avtorice Ljudmile Saraskine in njegovih romanov Ponižani in razžaljeni, Dnevnik pisatelja (2. del) in Bratov Karamazovih. Ob prevajalskem delu ruskih besedil klasikov in sodobnih piscev pa je avtor lani s kresnikom nagrajenega romana Agni. Z njim se je pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof.

Vabljeni k branju pogovora z Borutom Kraševcem.

Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega ne berejo le bralci po vsem svetu, temveč je tudi navdihnil številne umetnike pri ustvarjanju in jih še navdihuje. Med drugim je navdihnil Jožeta Valentiča, ki je po motivih njegovega romana leta 1985 ustvaril radijsko igro Mitja ... varianta 3. Poznate še kakšno priredbo v drugem mediju, ki je ujela duha Dostojevskega in tudi njegove like?
Če vzamemo filmske priredbe, je splošno priznano najboljša priredba nadaljevanka Idiot, ki jo je naredil Vladimir Bortko leta 2003. Predvajana je bila tudi na Televiziji Slovenija. V serijo so spravili približno 60 odstotkov romana, na račun tega, da so imeli dovolj časa. Fantastična režija in igra igralcev! V glavnem pa so bile priredbe in ekranizacije neposrečene. Po velikem uspehu Idiota so se različni režiserji vrgli v snemanje po Dostojevskem in vsi ti poskusi niso bili posrečeni, med njimi Bratje Karamazovi, Zločin in kazen, Besi. Nedavno sem si ogledal v Cankarjevem domu predstavo Idiot, ko je bilo v gosteh Hrvaško narodno gledališče (HNK) Zagreb. Tudi ta priredba je bila v precejšnji meri narejena po tisti ruski nadaljevanki iz leta 2003. To se je videlo po kronologiji epizod, vzeli so isto zaporedje.

Poklon Dostojevskemu z radijsko igro Jožeta Valentiča

Zelo posrečene so sicer kakšne manjše stvari, tudi za radio je mogoče dobro narediti, ker je krajše. Obstaja risanka Sanje smešnega človeka, za katero bi priporočil, da bi se to pri nas kdaj predvajala. No, vsa znana dela Dostojevskega so bila sicer posneta po 15-krat, priredbe so delali tudi Japonci, Finci in drugi.

Naj omenim, da imamo Bobka med radijskimi igrami. Je pa zanimivo, da se je vaš prvi stik z Dostojevskim zgodil prav ob poslušanju literarne oddaje na radiu. Stari ste bili 12 let, kot ste zapisali v zborniku Dostojevski in jaz. Je bil že prvi vtis neizbrisen, tako rekoč pečat za vse življenje?
Ni bila literarna oddaja, temveč so poslušalci klicali v eter in brali odlomke. Eden od poslušalcev je z branjem odlomka iz Zločina in kazni v meni vzbudil zanimanje. Zato sem si v knjižnici izposodil to knjigo, kar je bilo prezgodaj. Knjižničarka mi je najprej sploh ni hotela dati, potem pa je popustila na moje vztrajanje. To je bil moj prvi stik z rusko literaturo, zapomnil sem si močen psihološki pritisk, to je za otroka seveda prezgodaj, bil sem malo presenečen, šokiran. Potem sem se na srednji šoli malo starejši lotil ponovnega branja, sploh vseh ruskih klasikov. To je bilo obdobje, ko požiraš knjige na veliko, začel sem z Lermontovom, potem z Dostojevskim, Tolstojem, Čehovom, itd. Nisem še vsega razumel, ampak bistveno več kot prej. Potem sem se začel samostojno učiti ruščino in se nato na fakulteti vpisal na rusistiko.

Doslej ste prevedli Ponižane in razžaljene, Zapiske iz mrtvega doma, Brate Karamazove, Dnevnik pisatelja, najobsežnejšo biografijo Dostojevski Ljudmile Saraskine, ki je izšla prav letos. V pripravi je roman Besi. Kaj se pri vas pri prevajanju Dostojevskega razlikuje od prevajanja drugih ruskih avtorjev?
Razlike so bolj pri branju, večji vtis naredi name kot na bralca, na drugačen način ga dojemaš osebno, ne kot študijsko gradivo. Najbolj potegne v nekaterih življenjskih obdobjih, v kakšnih krizah. Ko si mlajši, še toliko bolj. Za Dostojevskega je značilna neke vrste mladostna strast, ki jo je ohranjal tudi v poznih letih. Je še posebno hvaležno gradivo za mlajše bralce, čeprav seveda nagovarja na najrazličnejše načine vsa starostna obdobja.

Kar pa zadeva prevajanje: Dostojevski ne velja za zelo zahtevnega avtorja, med ruskimi klasiki sta Gogolj ali Ostrovski veliko bolj zahtevna. Tudi pisal je hitro v primerjavi z drugimi avtorji. Imel je stalni način dela, bil je pod pritiskom, ker je bil v dolgovih in je moral čim prej napisati, da se izkoplje iz njih. Igral je namreč ruleto. Na splošno je imel odnos do denarja, da te je groza, če bereš njegov življenjepis. Z njim živeti je bilo mučno, tudi zato ker ni znal ravnati z denarjem. V enem dnevu je zapravil vsoto, s katero bi moral živeti dva meseca.

Če se vrnem k prevajanju. So pasti, na katere je treba paziti. Najtežje je poustvarjanje sociolektov različnih likov, zelo težko je poustvarjati cerkveno slovansko stilizacijo. Najbolj sem se mučil z Zapiski iz mrtvega doma, kjer je bilo veliko folklornega gradiva, ki ga je nabral, ko je bil v katorgi v Omsku v Sibiriji. Tam so nekateri izrazi, ki niso slovarski. Včasih je bilo težko dešifrirati, za kaj točno gre, celo ne glede na to, da je jezik Dostojevskega na splošno zelo obdelan v zbranih delih, različnih komentarjih.

Eden največjih literatov 20. stoletja Fjodor Mihajlovič Dostojevski na portretu Vasilija Perova iz leta 1872. Foto: Wikipedia
Eden največjih literatov 20. stoletja Fjodor Mihajlovič Dostojevski na portretu Vasilija Perova iz leta 1872. Foto: Wikipedia

Kaj pa prevajanje knjige Ljudmile Saraskine? Biografija je polna različnih virov, ni tako enotna pisava in je verjetno za prevajalca trši oreh od literarnih del, v katerih že sledite nekim linijam in prepoznate ta jezik?
Saraskina dosti dobro obvladuje ruščino, smiselno strukturira stavke, njen vezni tekst ni bil problematičen. Le dvakrat sem se obrnil nanjo, da sem nekaj preciziral. Bolj pa so problematični citati različnih virov, ne citati Dostojevskega, ki je bil vešč pisanja, ampak denimo sorodnikov, ki se niso ukvarjali s pisanjem, ki so pisali bolj po domače, grobo. Teh nerodnosti seveda ne moreš prevajati, kakršne so, ampak je treba poustvariti pomen, doumeti, kaj je želel pisec povedati. Veliko je uradnih, carskih razglasov, za katere je značilen 'okrancljan' jezik. Potem jezik uradnih spisov, ki je grozen, tako v Sloveniji kot v Rusiji 19. stoletja. S tem sem imel največ težav. Veliko je bilo pesmi, ki jih je bilo treba prevesti na rimo, pa šaljivih epigramov.

Za like Dostojevskega je značilno, da nosijo v sebi skrajnosti. Bil je mojster tega, da je znal poiskati protislovne situacije, nastavke, ki jih je vstavljal v glavo svojim likom, da so se odvijali spopadi v njihovih glavah, pogosto pa tudi med liki, ki so izražali različne ideje. Vse to odseva stanje njegove duše, ki je bil stalno razpet med vero in nevero. To je v osnovi teh konfliktov. Poleg tega je bil strasten človek, v njem je vse gorelo.

-

Dostojevski postavlja svoje like v skrajna psihološka stanja, nihče ni enoznačen. Pred nami živijo polna življenja, kompleksno so zastavljeni in preizkušeni v dobrem in zlem. Prav Mitja Karamazov jih v romanu na kratko označi, ko pravi: "Človek je širok, preširok, jaz bi ga zožil." Kako komentirate ta citat?
Ta citat je res kratek, en sam stavek … če preberemo še nekaj stavkov prej, vidimo, da sam na sebi ne potrebuje komentarja, ker je komentar okvir same pripovedi. Mitja tam govori, da človek v sebi združuje sodomski ideal in ideal Madone, se pravi dve absolutni nasprotji, oboje hkrati živi v človeškem srcu. Oboje se spopada med sabo in človek mora prenašati ta nevzdržna nasprotja. Za like Dostojevskega je značilno prav to, da nosijo v sebi skrajnosti. Bil je mojster tega, da je znal poiskati protislovne situacije, nastavke, ki jih je vstavljal v glavo svojim likom, da so se odvijali spopadi v njihovih glavah, pogosto pa tudi med liki, ki so izražali različne ideje.

Vse to odseva stanje duše Dostojevskega, ki je bil stalno razpet med vero in nevero. To je v osnovi teh konfliktov. Poleg tega je bil strasten človek, v njem je vse gorelo. Če berete biografijo, vidite, da ga je raznašalo, poleg tega pa je imel še epilepsijo, ko je res vse bruhalo ven. V realnem življenju si težko zamislim človeka, kot je Dostojevski. Kot bi ob tebi hodil vulkan. Pri njegovem ustvarjanju se čuti, da se je stalno kuhalo, pisal je hitro. Ni bilo časa, da bi vse to pripravil in izpilil, kot kakšen Flaubert ali Tolstoj. Vse je bilo vnaprej pripravljeno v njem in ko je bilo treba pisati, je pljusknilo ven na papir, včasih je celo kar narekoval svoji ženi Anni Snitkini. Ta strast se je prenesla na sam ritem pisanja, na vročičnost junakov, ki so na vsakem koraku pod presingom.

Kako pa je s tem, da je pisal na kredo, ves čas je bil zadolžen? Tudi naročila za tekste ... Zahteval je predujem za velika dela, od katerih ni napisal še niti črke. Včasih je tudi ugotovil, da marsičesa ne bi dokončal, če ne bi bilo tega presinga. Kaj mislite o tem?
On se je tega sam zelo dobro zavedal. Kadar je imel obdobja, ko je bil relativno dobro situiran, po navadi ni niti pisal. Pisal je, ko je že zelo "zagustilo", ko ni imel več druge izbire, ko se je bilo treba rešiti pred dolžniško jamo. To ga je priganjalo k delu, brez tega ni mogel. On se je dogovoril za predujem, ki ga je kmalu zapravil, in ko je roman končno izšel, je bil ves denar že porabljen. Tako se je moral takoj dogovoriti za naslednje delo. Situacija se je nekoliko umirila šele, ko je vsakdanje stvari prevzela njegova druga žena Anna Snitkina, ki je bila praktična ženska in po njeni zaslugi so v družini končno začeli živeti bolj normalno.

Foto: Založba Beletrina
Foto: Založba Beletrina

Da se vrneva k njegovim literarnim likom. Marsikdo, tako iz literarne srenje kot sicer iz javnega življenja, je pravzaprav kritiziral te vrste likov. Največja kritika je seveda prihajala iz moralnih logov in iz etičnih razlogov, torej, kako so lahko glavni liki taki pokvarjenci, ljudje, ki ne verjamejo v nič, ki so zavrženi, bedni v vseh smislih. Ampak ravno taki so najbolj intrigirali Dostojevskega.
Kritika je prihajala iz različnih krogov in v različnih dobah njegovega ustvarjanja je bila lahko popolnoma različna. Najhujša je bila s strani liberalcev, ljudi, ki so bili ateistično naravnani. Najhujše je bilo ob izidu Besov. Ruska izobražena družba je bilo pretežno liberalno usmerjena in je celo podpirala revolucionarne ideje, ki pa so se potem, kot je napovedal Dostojevski, že zelo kmalu sprevrgle v krvav teror z bombnimi napadi. Nekaj mesecev po smrti Dostojevskega je bil tako ubit car, in to je bil že ne vem kateri poskus umora. Ko so izšli Besi, terorja še ni bilo toliko, ga je pa napovedal. To je liberalno javnost močno razburilo, razburjal jih je s svojo publicistiko, z nemoralnostjo likov. Moramo pa vedeti, da je takrat obstajala dosti močna cenzura, ki je bila predvsem etična, cerkvena. Glede tega si ni mogel veliko privoščiti, je imel pa zaslombo v osebi Konstantin Pobedonoscev, ki je bil glavni cenzor, tudi učitelj carjevičev. Dostojevski je z njim prijateljeval in ga cenil. Velik problem je bil z Karamazovimi, ko je bil Veliki inkvizitor, ki ga je napisal tako močno, dobro, umetniško, da se je Pobedonoscev bal, ali bo Dostojevski zmogel v nadaljevanju napisati odgovor na tega inkvizitorja, ki bo uravnotežil delo. Odgovor je bila izpoved starca Zosime. Ali je to uravnotežilo ali ne, presojajo bralci sami, po splošnem prepričanju bi rekli, da ja.

Načeli ste še eno temo, zaradi katere so Dostojevskega poimenovali kot najbolj globokega iskalca Boga med literati. Gorazd Kocijančič piše o njegovi kristocentričnosti, znotraj katere človeka ne utemeljuje s posameznim likom ali zgodbo, ampak pravzaprav z vso celoto, z vsem, kar piše, je evangelij, tako Aleksander Skaza, hipertema t. i. pentatevha, peterica njegovih največjih romanov. Kako ste vi dojeli njegovo duhovno dimenzijo ali pa celo to kristocentričnost, odnos do krščanstva?
Dostojevski je bil res izjemno kristocentričen, globoko veren od samega otroštva. Že ko si je bil blizu z liberalnimi krogi, recimo z Belinskim, je zelo težko prenašal kritiko Kristusa, posmehljive besede na njegov račun. Ko je bil v katorgi, je še toliko bolj poglobljeno bral Novo zavezo. V enem od pisem je zapisal svoj verski kredo: "Če bi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, da ga resnica izključuje, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Po vrnitvi iz katorge se v vseh večjih romanih včasih bolj včasih manj intenzivno preigravajo različne teme, vezane na Kristusa, najbolj izrazito v Idiotu. Knez Miškin je, kot vemo, nekakšna zemeljska upodobitev Kristusa. Omenila sva tudi Velikega inkvizitorja, tam se neposredno pojavi.

Ko sem prvič bral Dostojevskega, nisem imel nobenega odnosa do krščanstva – rojen sem leta 1973, odraščal sem v ateistični družini. Doma smo sicer imeli Biblijo in sem bil pohvaljen, če sem jo bral, ampak niso k temu nikogar silili. S krščanstvom sem se dejansko spoznal preko ruske literature, najbolj prek Dostojevskega. Knez Miškin naredi zelo močen vtis. Ko to bereš, postaneš tudi sam bolj blag, boljši, in tudi zato bolj boleče dojemaš tragedijo tega lika, ko se sesuje in postane dokončno slaboumen. Bratje Karamazovi je knjiga, ki govori prav o Bogu. Kot je znano, je nekaj let pred tem Dostojevskemu umrl drugi sin Aleksej, star tri leta. On je to zelo boleče doživljal, se odpravil v samostan in izkušnjo opisal v romanu. Iz bolečine ob izgubi otroka po mojem v veliki meri izvira spodbuda za nastanek romana, kar je tudi opisano v enem prvih poglavij. V njem kmetica pride k starcu Zosimi in neutolažljivo joka za svojim otrokom. Zosima ji pove tožabo, te besede pa naj bi pozneje Dostojevski predal svoji ženi, ki je tudi zelo težko prenašala to smrt. To je bil že drugi otrok, ki jima je umrl. Intenzivno sem doživel to seznanitev s krščanstvom v mladih letih prek Dostojevskega, ki je bil globoko veren, ampak to ni bila stalna vera. Obhajali so ga mučni dvomi, kot lahko beremo v pismih, imel pa je trenutke, ko je vero močno občutil in to so bila zanj oporišča za naprej.

Po drugi strani pa je v Besih največ pisal o anarhistih. Stavrogin je bil središče tako političnega gibanja kot intimnega odnosa do žensk. Več življenj žensk je uničil, ali pa jih je dokončno zaznamoval. Ampak vedno ugotavljamo, tudi teoretiki ugotavljajo, da so nihilisti oz. čisti ateisti vedno doživeli kazen – ali jih je doletelo spoznanje ali pa se je njihovo življenje zrušilo in je šlo na slabše. Nekateri spregledajo, nekateri ne. Kako bi te like umestili v svet Dostojevskega?
Liki iz tega romana so vzeti neposredno iz resničnosti. To niso bili anarhisti, ampak revolucionarji. Zelo veliko avtobiografskega gradiva je v Besih, ampak v spremenjeni obliki. Prvič, Dostojevski je res sodeloval v teh krožkih konec 40. let, ki so bili utopični, odtrgani od resničnosti. Nekateri med njimi so želeli vzpostaviti tajno tiskarno, a so jih pred tem prijeli na podlagi ovadbe. Tako je Dostojevski prišel v katorgo. Začel se je proces proti Sergeju Nečajevu po umoru študenta in Dostojevski je to spremljal iz tujine. Potem se je vrnil še v času procesa in videl te resnične ljudi, čigar usodo lahko spremljamo po konkretnih likih. Nečajev je pobegnil, a so ga potem dobili. Ogromno jih je padlo. Že šest, sedem let pozneje so se pojavili pravi, krvavi revolucionarji, ki so sledili Nečajevu in so imeli vso rusko državo v šahu s svojim terorjem. To so bili ljudje, ki se niso bali smrti, ne svoje ne tuje, in v končni fazi je to pripeljalo do oktobrske revolucije, ko se je sesula celotna država. Konec 30. let jih je počistil Stalinov rdeči teror, ko se je to že spremenilo v policijsko državo, v kateri ni bilo več prostora za revolucionarje romantike, ampak je postal teror sam sistem. Izginili so do leta 37/38, bili so ustreljeni ali umrli v taboriščih.

Tako da je na nek način fikcija Dostojevskega napovedala zgodovinske dogodke?
Da, presenetljivo, z romanom Besi je res preroško zadel ene stvari, napovedal obnašanje ljudi desetletja pozneje. Kot je opisano v biografiji, Lenin fizično ni prenašal Besov, knjigo je vrgel stran in kričal: "Jaz ne bom bral tega dreka." Preveč v živo jih je zadelo.

Dostojevski je prestal veliko gorja, kot sva že omenila. Zaprt je bil v katorgi, umrla je njegova prva žena, dva majhna otroka, kronično je bolehal za epilepsijo, bil je odvisen od iger na srečo, veliko se je selil in se nenehno utapljal v dolgovih. Njegov življenjski slog je bil skoraj prezrcaljen v marsikaterega od njegovih likov. Ali mu je kdo res najbolj podoben?
Jaz ne bi uporabljal besede slog. Slog je nekaj, kar si človek sam nadene, izbere, je nekaj zunanjega. To pa je vrelo iz njega, ob branju biografije vidiš, da ni bil gospodar svojih dejanj, nosilo ga je naokrog. Njegova biografija se izraža v delih s tem, da neposredno vgrajuje elemente svoje biografije. Zapiski iz mrtvega doma so celo tako avtobiografski, da je Saraskina v svoji biografiji pisala o tem obdobju njegovega življenja veliko manj prav zato, ker meni, da je avtor to bolje naredil sam. Zelo avtobiografski so Ponižani in razžaljeni, kjer opiše obdobje, ko je napisal svoj prvenec Bedni ljudje. Veliko avtobiografskih elementov je v kratkem romanu Igralec. Podobnosti so posejane tudi drugod. Pri katerem koli pisatelju vse, kar piše, prihaja iz njega. V osnovi gre za življenjske izkušnje, po navadi boleče, ki jih potem pisatelj pregnete, tako da mogoče od zunaj ni videti, ampak je vzeto iz njegovega življenja, iz njega.

Foto: Cankarjeva založba
Foto: Cankarjeva založba

Spomnila sem se še na to, da je bil njegov oče ubit … obstaja domneva, da naj bi ga ubili njegovi tlačani.
Govorilo se je, da je bil ubit. Ta izkušnja je vplivala na fabulativni zaplet v Bratih Karamazovih. Že to vprašanje, ali je bil ubit ali ne, je zanimivo za brate Karamazove, ker tam se tudi vse vrti okoli tega, kdo je morilec.

Še nekaj zelo zanimivega, mogoče nam ne tako blizu, ampak vendarle: Dostojevski ves čas problematizira odnos med Evropo in Rusijo. Kaj so tiste nevralgične točke, ki mu nikoli niso dale miru na tem presečišču? Najbrž tudi ni bil edini avtor, ki je to problematiziral.
Ne, to je bila tema, ki je bila takrat in je še danes stalno v zraku v Rusiji. Kulturni vpliv Evrope na Rusijo je bil ogromen. Dolgo obdobje je bil čisto enosmeren, se pravi iz Evrope v Rusijo. Liberalni krogi so bili povsem prozahodno usmerjeni in so menili, da je treba popolnoma sprejeti evropsko kulturo. Nekateri slovanofilski krogi, katerim je bil idejno blizu Dostojevski, so pa sicer sprejemali evropsko kulturo z odprtimi rokami, ampak so želeli ustvariti sintezo med evropsko kulturo in rusko tradicijo. Rusija je imela svojo dolgo kulturno tradicijo od Bizanca, mnogim se je zdelo škoda, da bi jo zavrgli in ponavljali za Evropo kot papagaji. To sta bili struji, ki sta bili stalno v konfliktu, v času Dostojevskega in je še danes tako. Je pa res, da je v času Dostojevskega kulturna izmenjava postala dvosmerna, po njegovi zaslugi, zaslugi Tolstoja, po zaslugi glasbe, ki se je začela burno odvijati, pozneje v času srebrnega veka tudi po zaslugi filozofije. Najbolj zanimivo, kar je Rusija dala Evropi, je ravno sinteza Dostojevskega, ki je evropsko miselnost podvrgel kritiki naravnanosti na napredek brez metafizične osnove. To je kritiziral v svojih romanih in zelo vplival na Evropo in ji dal misliti.

Dostojevski je bil sicer plačan za avtorsko polo dvakrat ali celo trikrat manj kot Turgenjev in Tolstoj, čeprav sta bila onadva premožna in nista potrebovala toliko denarja od honorarjev. Založniki so se zavedali, da je v stiski ter zato prisiljen sprejemati njihove pogoje, in so to izkoriščali.

-

Veliki literarni sodobniki, Turgenjev, Tolstoj in Dostojevski, so imeli dinamične in kontroverzne odnose. Lahko poveste več o tem?
O tem bi se dalo govoriti ure. Dostojevski in Tolstoj se nista nikoli srečala, sta se pa pozorno brala, imela sta previden odnos. Dostojevski je v Tolstoju cenil umetnika, Tolstoj pa v Dostojevskem filozofa. Zelo konflikten odnos pa sta imela oba s Turgenjevom, oba sta se poznala z njim, nekaj časa prijateljevala. Bilo je precej rivalstva. Dostojevski je prišel na literarno sceno kot velik bum, kar naenkrat postal literarna zvezda, ob čemer ni znal skrivati svojega samoljubja in hitro je postal tarča satir. Turgenjev je pri tem sodeloval, kar je bila podlaga za poznejše napete odnose. Razhajanja so se zgodila, ker se je Dostojevski odmaknil od liberalizma, Turgenjev pa je bil ruski liberalec. Njihova pozicija je bila zlagana, to so bili ljudje iz plemiških krogov, ki so imeli dohodke od tlačanskih posestev, živeli so pretežno v Evropi in kritizirali Rusijo, a stalno vlekli denar od tam. Turgenjev je živel v Evropi in od tam od daleč pisal o Rusiji. Dostojevski si je od Turgenjeva sicer tudi izposojal denar, ki ga je imel za roleto, hkrati pa kritiziral njegove romane in govoril, da bi moral rabelj tega in tega sežgati. Tolstoj je imel še hujše konflikte s Turgenjevom, celo pozival ga je na dvoboj. Šlo je za osebne stvari, zdelo se mu je, da liberalci igrajo ljubezen do ljudstva, obenem pa sesajo denar od njega. Turgenjev je nekaj časa ljubimkal z njegovo sestro Marijo, a se ni razvilo v kaj večjega.

Dostojevski je bil sicer plačan za avtorsko polo dvakrat ali celo trikrat manj kot Turgenjev in Tolstoj, čeprav sta bila onadva premožna in nista potrebovala toliko denarja od honorarjev. Založniki so se zavedali, da je v stiski ter zato prisiljen sprejemati njihove pogoje, in so to izkoriščali.

Dostojevski je pisal leposlovna in publicistična dela. Veliko publicistično delo je Dnevnik pisatelja. Kje ste kot prevajalec opazili razliko med Dostojevskim pisateljem in publicistom?
Težko je opaziti razliko. Dnevnik pisatelja je kompleksno delo, sestavljeno iz najrazličnejših besedil, med njimi je veliko čisto literarnih tekstov, denimo Bobek in Krotko dekle, tudi literarni eseji in navadna publicistika. Malo manj je le stilizacije.

Se je pa z Dnevnikom pisatelja zelo povezal z ljudstvom, z bralci, ki so se odzivali na njegova pisanja. Ustvaril se je nekakšen družbeni dialog, ko je odprl skrinjo teh problemov in jih na svoj način polemično poudaril.
Veliko je bilo nasprotnikov, velika pa je bila tudi podpora, ki jo je dobival iz različnih koncev države. Zame je bilo pretresljivo, ko sem v biografiji bral o tem, kako zavzeto se je ukvarjal s temi pismi, kako je odgovarjal, koliko časa je porabil za korespondenco. A bil je preobremenjen, zmanjkovalo mu je časa, tako da je moral prekiniti z Dnevnikom pisatelja, da si je naredil čas za pisanje Bratov Karamazovih. Tolstoj in Dostojevski sta bila v zadnjih letih na očeh javnosti, kar je bilo strašno moteče za njuno delo. Tolstoj je imel tajnike in hčerko, ki so odgovarjali na pisma, pogosto se je skrival v hiški v Jasni poljani. Bil je tako znan, da so ga spremljali ne samo po Rusiji, ampak povsod po svetu. Ob njem je bilo vedno pet ljudi, ki so si zapisovali vsako njegovo besedo, vsako njegovo gesto. Že to je bilo moreče, človek se počuti ujetega, vklenjenega, če te vsi opazujejo in ne moreš nič delati sproščeno.

Se je spremenil vaš pogled na Dostojevskega, odkar ste tudi sami pisatelj?
Se je, ampak enako, kot se ob tem spremeni pogled na vso literaturo. Ko začneš pisati, se tvoj pogled zelo izostri. Videti začneš, kar prej nisi. Gre za poklicno zanimanje, opažaš pomanjkljivosti, bolj strogo sodiš, bolj očitno postane, česa vsega ne bi zmogel narediti. Veliko stvari pri Dostojevskem so mi nedosegljive kot ustvarjalcu, denimo te, vezane na njegov idejni svet. Bolj do izraza pa pridejo pa pridejo pomanjkljivosti, povezane z estetiko. Dostikrat uporablja naivno motivacijo, ki je značilna za žanrsko literaturo. Tudi sam je priznal, da je tako hitel, da ni utegnil umetniško obdelati svojih romanov, kot jih je denimo Turgenjev.

Hvala za vaše misli in odgovore, v njih ste odstrli še nekaj dejstev iz resničnega in literarnega življenja ruskega pisateljskega velikana Dostojevskega.


Na spodnjem posnetku lahko prisluhnete celotnemu kulturnemu dogodku, ki je potekal v neposrednem prenosu iz Doma Ivana Cankarja na Vrhniki.

Prenos radijske igre Mitja ... varianta 3 z Vrhnike