Tinta znova vabi, naj večkrat posežemo po stripih

In tako se je Lavričevo delo znašlo na kar dveh izmed treh seznamov predlogov v sklopu Bralnega seznama (slovenskega) stripa. Dela stripovske ustvarjalnosti v branje tudi tokrat priporočajo trije poznavalci in oboževalci: stripovski avtor Zoran Smiljanić, prevajalec, glasbenik, stripovski scenarist in pisatelj Nejc Juren ter ilustratorka Maja Kastelic.

Gre za peti izbor v seriji, ki jo z organizatorji pripravljamo ob boku festivala Tinta, ki se bo sklenil v nedeljo.


Zoran Smiljanić – stripovski avtor

Carlos Sampayo, José Muñoz: Bar Joe. Foto: Založba Sanje
Carlos Sampayo, José Muñoz: Bar Joe. Foto: Založba Sanje

Carlos Sampayo, José Muñoz: Bar Joe (Forum Ljubljana, 2018, prevod Mateja Seliškar Kenda)
Z velikansko zamudo, a nikakor ne prepozno, smo v slovenskem prevodu končno dobili kultni surovo poetični noir biser Joe's Bar (v izvirniku) dveh argentinskih avtorjev, ki sta v medij stripa prinesla kup estetskih in vsebinskih novosti. Risba je grobo kontrastna, liki so čudovito deformirani, karikirani in stilizirani, protagonisti pa vsakdanji ljudje, nepopolni, zlomljeni, melanholični in nesposobni, s svojimi skrivnostmi. Nekje spotoma, neopazno, so se jim zamajale in zrušile sanje. In zdaj so tu. V mračni beznici, imenovani Bar Joe. Kjer je atmosfera tako gosta, da jo lahko primeš v roke. Kamor hodijo ljudje iz mesa in krvi, ne pa papirnati stripovski junaki. In od koder se vije resnično življenje, ki izginja v dimu cigarete in izpareva v hlapih cenenega piva. Mojstrovina, vredna najboljših filmov Roberta Altmana.

Manu Larcenet: Brodeckovo poročilo (VigeVageKnjige, 2017, prev. Katja Šaponjić)
Zgodba o mali, izolirani sredini, vasici bogu za hrbtom, ki skriva kolektivni zločin. Ko vanjo zatava posameznik, ga naženejo, izdajo ali ubijejo. Če pa pride močnejši sovražnik, se ponižno podredijo in žrtvujejo, kar je pač treba žrtvovati. Strip odlikuje vrhunski grafizem, kjer mrzla, nema in zasnežena pokrajina popolno odraža turobno vzdušje in stanje duha v vasi. V grobih, mračnih ljudeh, zavitih v debele, vlažne cunje, se zrcali njihova hinavščina, zloba in grožnja. Pa vendar se za vso grozo, nasiljem in brezizhodnostjo skrivajo tudi žarek spodobnosti, človečnosti in celo ljubezni, ki jih premorejo junak Brodeck in njegova družina. Risarski, scenaristični in tudi založniški triumf.

Tomaž Lavrič in njegova kultna Diareja. Foto: Borut Kranjc/Mladina
Tomaž Lavrič in njegova kultna Diareja. Foto: Borut Kranjc/Mladina

Tomaž Lavrič in Gorazd Vahen: Tolpa mladega Ješue 1-3 (Buch, 2017–2019)
Stripovska sveta trojica, ki jo sestavljajo albumi Čarodej, Zdravilec in Kralj predstavlja poskus ateističnega branja Svetega pisma. Strip se lahko meri z najbolj izpostavljenimi izdelki, ki so si drznili ubrati nekoliko bolj samosvoje, da ne rečem nepravoverno in neposvečeno branje legende o božjem sinu, ki je na križu trpel za naše grehe; na primer s Scorsesejevo kontroverzno Zadnjo Kristusovo skušnjavo, Russllovimi blasfemičnimi Demoni ali montypythonovo obešenjaško satiro Brianovo življenje, če Gibsonovega zmrcvarjenega Kristusovega pasijona niti ne omenjamo. Ne samo da se lahko meri, ampak je boljši od njih. Lahko smo hvaležni in ponosni na ta strip, ki bi moral biti na voljo vernikom v vsaki slovenski cerkvi. Amen.

Nejc Juren – prevajalec, glasbenik, stripovski scenarist in pisatelj
Tomaž Lavrič: Diareja (Mladina, 1988–1990)
Verjetno smo vsi v hudi dilemi, katero Lavričevo delo priporočiti. To ni jamranje, ampak hvaležnost. Tomaž Lavrič je z Bosanskimi basnimi in Rdečim alarmom posegel v vrhove evropskega stripa. Je izjemno duhovit in tankočuten pripovednik s skoraj neverjetnim likovnim razponom. Že samo dejstvo, da je avtor Tolpe mladega Ješue in Evrope tudi avtor malega črtnega stripa, ki že več kot trideset let komentira naš vsakdan z genialnimi šalami, bi nas moralo navdajati z nekim nacionalnim ponosom. Sicer ne vem, ali se zbirke Diarej še dobijo v kakšni knjigarni, a zagotovo so na bolhi in v antikvariatih. Ljubljanski pankrti, šminkerji in darkerji iz osemdesetih let bi težko našli lepši spomenik.

Bastien Vives: Polina. Foto: Random House Children's Publishers
Bastien Vives: Polina. Foto: Random House Children's Publishers

Bastien Vives: Polina (Random House Children's Publishers, 2014)
Polina je nadarjena ruska balerina, ki pod težo prevelikih pričakovanj in odrekanj pobegne v Berlin in bolj eksperimentalne vode modernega plesa. Tudi Bastien Vives je avtor, pri katerem lahko enako občudujemo risbo kot zgodbo. Polinini plesni gibi so tako elegantni, da jo kar vidimo, kako se vrti pred nami. Hkrati pa je Polina poglobljena študija odraščanja hipertalentiranega dekleta, v kateri lahko marsikdaj čutimo tudi avtorja samega. Polina v slovenščino še ni prevedena, a je v hrvaščino in angleščino. Je bil pa Bastien Vives lani gost na ljubljanskem stripovskem festivalu Tinta, katerega obisk tudi letos toplo priporočam.

Bouletcoup.com
Strip je svoje mesto našel tudi na spletu. Še posebej mladi striparji imajo tu ogromno prostora za rast in eksperimentacijo, hkrati pa tudi hitrejši dostop do bralcev in njihovega odziva. Med kopico izjemnih spletnih stripov priporočam Bouletovega, ki izhaja že šestnajst let in je dostopen tako v angleščini kot v francoščini. Boulet je priljubljen francoski stripar, ki je med drugim narisal nekaj delov Graščine, njegov stripovski blog pa je humoren, iskren in tudi likovno zelo pogumen. Mogoče je najbolje, da na tem mestu kar podam enega svojih ljubših.

Maja Kastelic – ilustratorka
Bill Watterson: Calvin in Hobbes, vsi stripi (Založba Didakta)
Kratke pasice o vsakdanjem življenju res posebnega mulčka in njegovega prijatelja, ki ni namišljen, čeprav se morda zdi tako, so polne strašansko duhovitih opazk, filozofskih in političnih razmislekov, legendarnih izjav in domišljijskih manevrov, ki so nam vsem zelo blizu ali pa si vsaj želimo, da bi nam bili. Watterson je mojster, ki je (na srečo) vztrajal pri risanju kljub petim letom zavrnitev in povedal, da v resnici večina od nas ugotovi, kam smo namenjeni, šele ko prispemo – in kako zelo je za srečo pomembna igra.

Mecenka, izumiteljica, bradata dama, vulkanologinja: neustrašne ženske, ki so pisale zgodovino

Pénélope Bagieu: Neustrašne – Portreti neuklonljivih žensk (VigeVageKnjige, 2019, prevod Katja Šaponjić)
Penelope Bagieu je izrisala življenjske zgodbe tridesetih osupljivih žensk, ki so kljubovale okostenelostim, krutostim ter dozdevnim mejam mogočega ter za vse nas spreminjale svet na bolje. Branje je natančno in pretresljivo, obenem pa sproščujoče neposredno in duhovito.

Pablo Auladell: Izgubljeni raj (VigeVageKnjige, 2019, prevod Andrej Tomše)
Prelepe, dih jemajoče risbe tega risoromana te potegnejo v poetičen svet strašnega Miltonovega epa o najbolj zapletenih in temačnih silah človeškega in božjega. Za izjemno, večletno delo je bil Auladell nagrajen, kljub temu pa v uvodu skromno zapiše, da se zdi šele zdaj, ko je dokončal risanje, resnično pripravljen, da bi ga začel.