Projekt Knjižnica prihodnosti (Future Library), ki si ga je zamislila škotska umetnica Katie Paterson, bo "živa, dihajoča, organska umetnina, ki se bo razprla v stotih letih". Od leta 2014 Patersonova vsako leto enega pisatelja prosi za izviren rokopis, ki bo ostal tajen do leta 2114, torej do trenutka, ko bodo posekali takrat stoletna drevesa v gozdu Nordmarka v Oslu. Iz njih bodo izdelali papir in nanj nazadnje natiskali rokopise.

Sto let: malo za vesolje, veliko za človeka
"Predstavljam si, kako besede rastejo skozi drevesa, nevidna energija postaja aktivirana in materializirana, drevesne letnice postajajo poglavja v knjigi," je svoj koncept opisala Patersonova. "Časovni razpon je sto let, kar v kozmičnem merilu ni veliko. Je pa zato "človeška" enota stotih let toliko večja konfrontacija. Sega onkraj večine naših življenj, a je dovolj blizu, da se z njo lahko soočimo, da jo lahko dojamemo in relativiziramo."

Elif Shafak - v slovenščini lahko beremo njene romane Čast, Štirideset pravil ljubezni, Bolšja palača in Pankrt iz Istanbula - je šele četrta pisateljica, ki je dobila vstopnico za Knjižnico prihodnosti. Izbira ni bila naključna: "Njeno pisanje podira meje, kulturne, geografske, politične, ideološke, verske in duhovne, in sprejema pluralnost glasov. Njeno pripovedništvo je čarobno in globoko, simbol upanja v globoko razklanem trenutku v času."

Pisateljica se je seveda odzvala s hvaležnostjo, da je dobila prostor ob Margaret Atwood, Davidu Mitchellu in Sjonu. "To je zelo nenavaden projekt, v katerega je bilo vloženega ogromno srca in pozornosti - toliko zaupanja. Celoten koncept pisanja rokopisa, ki ga bodo, upam, brali v prihodnosti, je tako, kot da bi napisala pismo in ga spustila po reki. Ne veš, kam bo odplavalo in kdo ga bo našel - samo zaupaš lahko toku časa."

Pohvalila je tudi mednarodni domet projekta, ki je doslej rekrutiral avtorje iz Kanade, Velike Britanije, Islandije in Turčije. "V času, ko je svetu toliko razklanosti, smo dobili globalen projekt. Eden izmed organizatorjev je rekel, da ustvarjamo družinsko drevo, kar se mi zdi odlično."

To, da knjiga ne bo na voljo za branje vse do leta 2114, lahko nekaterim pisateljem predstavlja neverjetno svobodo, drugim frustracijo. Pišejo lahko, kar koli želijo, od kratke zgodbe do romana, knjige bodo tudi v različnih jezikih. Edino "pravilo" je, da pišejo na temo domišljije in časa, kar pa lahko vodi v zelo različne smeri.

Vsaj o recenzijah ni treba razmišljati ...
Shafakova je o svojem prispevku že začela razmišljati, ni pa se še lotila pisanja; rokopis bo skladu predala na posebni slovesnosti v juniju 2018. "Mogoče se bom lotila kombinacije leposlovja in neleposlovja. Rada bi ustvarila nekaj pomenljivega za bralce prihodnosti, nekaj, kar bo odražalo skrbi našega časa ... kakšen občutek je živeti v tem fluidnem času. Pišeš za ljudi, ki jih ne boš nikoli videla, in obenem zase, zato je to na neki način zelo oseben, intimen projekt. Ne razmišljaš o odzivu, pišeš zato, ker verjameš v to, kar delaš, zato je to v jedru zelo neokrnjeno, čisto početje."