Mestno knjižnico v Pekingu je zasnoval norveški arhitekturni biro Snøhetta, ki je izhajal iz premisleka, kako "v 21. stoletju vrniti pomen knjižnicam". Svoj koncept so Norvežani zasnovali po predlogi naravne pokrajine, z idejo, da se bodo bralcem pomagali povezati z zunanjostjo in jih morda zvabili stran od vseprisotnih zaslonov.

"Terasasta silhueta in drevesom podobni stebri obiskovalca napeljejo k temu, da dvigne pogled in se zazre v daljavo, da vsrka širšo sliko," je pojasnil Robert Greenwood iz Snøhette. "To je prostor, kjer lahko sediš pod drevesom in prebiraš svojo najljubšo knjigo."

"Pekinška mestna knjižnica je medgeneracijskega značaja, je kraj, kjer svoje zgodbe predajaš otrokom in jim predstaviš knjige, ob katerih si odraščal," je še dodal.

V Pekingu so mednarodni tečaj za novo knjižnico razpisali leta 2018, zmagovalni biro pa je svoj koncept javno predstavil leta 2022. Projekt je nastal v sodelovanju s kitajskim birojem ECADI. Projekt predstavlja eno od treh novih kulturnih institucij v Tongžovu, ki naj bi pomagale okrožje preleviti v "živahno umetniško in kulturno destinacijo", je poročal spletni portal Dezeen.

Pokrajina, preseljena v notranjost
Srce nove knjižnice je t. i. Dolina, atrij s 16-metrskimi stropi, posejan s hribom podobnimi vzpetinami, na katerih so sedišča, stopnice in knjižne police. Po sredini Doline se vije ovinkasta sprehajalna pot. Njena silhueta naj bi vzbudila asociacijo na bližnjo reko Tonghui, obenem pa povezuje severni in južni vhod stavbe.

"Terasasti hribi, ki se vzpenjajo iz Doline, so oblikovani tako, da nastaja oblikovana notranja pokrajina, ki služi kot tla, prostor za sedenje in polica – neformalno območje, kjer se človek lahko sprošča, pogovarja ali v tišini bere, ob tem pa je ves čas povezan s širšim prostorom," so zapisali v arhitekturnem biroju.

Pod vzpetinami je skritih več zasebnih prostorov, ki so lahko čitalnice ali konferenčni prostori, posamezne vzpetine pa so na vrhu sploščene, da na njih stojijo mize. V knjižnici je prav tako predviden prostor za restavriranje knjig.

Stopiti v gozd ginkovcev
Najmarkantnejši element arhitekture so verjetno visoki, tanki stebri, ki se pri vrhu razširijo v ploščate panele, ki podpirajo streho. Navdih za te panele je bil ginko, 290 milijonov let stara drevesna vrsta, ki izvira iz Kitajske. Strop knjižnice je tako namerno podoben prepletenim drevesnim krošnjam. Stebri so bili zasnovani modularno, vanje so vdelani razsvetljava, pa tudi akustični elementi in zbiralniki za deževnico.

Pred stavbo so okrog vhodov zasadili prave ginkovce, steklene stene stavbe pa naj bi "še dodatno poudarile povezanost z naravo". Te stene so trenutno največji stekleni nosilni zidovi na Kitajskem, navajajo arhitekti. Celotna stavba ima najvišji mogoči certifikat zelene gradnje, ki ga lahko dodelijo v državi.

"Knjižnice ne grejo nikamor"
Biro Snøhetta bi s svojo stavbo rad prispeval k rehabilitaciji pomena knjižnic kot prostorov skupnosti in ne zgolj "odlagališč za knjige". "Zaradi ljubezni, ki jo ljudje negujejo do knjig, so knjižnice preživele digitalno dobo in imajo zdaj potencial, da lahko dajo nekaj nazaj mestu in njegovim prebivalcem," je komentiral soustanovitelj biroja Kjetil Trædal Thorsen. "Naša naloga je, da na novo interpretiramo odnos med telesom, umom in okolico ter podžgemo ljubezen do branja stran od zaslonov. Knjižnice ne grejo nikamor."