e ste ljubitelj preverjenih turističnih destinacij in vas navdušujejo uveljavljene znamenitosti, potem se vam ta blodnik ne bo zdel niti malo uporaben."

Avtorice so knjigo izdale v samozaložbi oziroma pod okriljem Društva za dolgovezenje. Foto: blodnik.si

V njem so vsem znani kraji, na primer Umag, Barbariga, Rovinj, Pulj, Premantura, Brioni, Opatija, Reka, Bakar, Motovun, obdelani na nenavaden način, po zanimivostih pa jih izpodriva cel kup veliko manj znanih, kot so Špadiči, Marušići, Dvigrad, Kanfanar, Istrske toplice, Sovinjak, Zarečki krov, Draguć, Borut, Oprtalj, Trget, Rakalj … Seveda pa so 'zanimivosti' zelo subjektivna zadeva; o izjemnosti okusov, preferencah in strasteh ekipe blodnika mogoče največ pove tale prigoda, ki je njegov nastanek pravzaprav sprožila: "Že v prvem dnevu smo si ogledale glavne znamenitosti Červarja, med katere med drugim spadajo razpadajoč Mächtigov oranžni kiosk, telefonska govorilnica iz osemdesetih in supermarket, po katerega strehi so se včasih sprehajale koze. Naslednji dan sta mi pokazali formo vivo odslužene agromehanike, kjer smo se slikale vsaka na svojem najljubšem traktorju; spustile smo se v središče Zemlje (beri: jama Baredine) in se spotoma pomudile še v Filipinih – ki so seveda zgolj vas nekaj kilometrov od Poreča, katere kažipot pa je čudovito ozadje za selfije."

Ne sprašujte za pot – Blodnik po Istri

Ravno v Červarju, imenovanem Fužine na vodi, je v gostilni Ribarica publicistki in pisateljici Agati vzniknila genialna ideja o istrski knjigi. In ker je skoraj tako kot to, kam se podamo, pomembno s kom tam blodimo, sta z njo nič hudega sluteč potegnili strokovnjakinja za spletni marketing Tamara in oblikovalka Teja. Začelo se je leto nevarnega življenja, ko niso le skupaj obiskovale krajev, ki so jih kot posameznice večinoma že poznale, in vse to zapisale, ampak so knjigo tudi same spravile na knjižne police, z izdajo, reklamo in prodajo vred. Three Women Band je skratka sam naredil vse, kar je pri nastajanju knjige treba postoriti – in se med procesom celo smejal.

Avtorice so blodnik za boljšo orientacijo posrečeno razdelile na Zahodno obalo, Zaledje in Vzhodni blok. Vendar besedila, ki se izmenično zlivajo izpod treh peres, v svoji raznoliki in žlahtni zmešnjavi tvorijo takšno homogeno celoto, polno nostalgičnih spominov, hudomušnih namigov, prikrojene zgodovine, slavnih osebnosti, fantazijskih vložkov, tehtnih pomislekov, grotesknih izmišljij, humornih komentarjev in ganljivih uvidov, da razdelitve sploh ne potrebujejo. Žurka v Umagu, odcvetela sindikalna letovišča, spomini na počitniške kolonije, parkirišče neznanih letečih predmetov – park futurističnih skulptur hrvaškega kiparja Dušana Džamonje, plovba po Limskem fjordu, znosna le ob zadostni dozi malvazije, ptičja republika na Crvenem otoku, tri Jovanke, ki na Brionih čakajo Tita, intervju s papagajem Kokijem iz brionskega pristanišča, zimske skrbi parkiranih počitniških prikolic, seksualna fantazija z idiličnega vrta Histria Aromatica, kvarnerska misija tajnih agentk Jamesa Bonda, puljski bife Mateja Parlova, zaljubljena prašiča na kmečkem turizmu v Momjanu … Kako sta povezana von Trapp, preden je končal kot filmski lik, in izumitelj torpeda Robert Whitehead, lastnik slikovito razpadajoče reške fabrike Torpedo. S temi kraji je povezan Al Capone, po njih se je potikal veliki osvajalec Casanova, ljubil pa jih je tudi češko-slovenski režiser František Čap. "Če bi mu slovenski film pustil spet blizu, bi gotovo posnel vestern na Učki," se pridušajo avtorice blodnika, tako pa je začel v Istri neuspešno gojiti kokoši. Potovanje v središče zemlje, sežiganje čarovnic, podvodni tunel v Bakarju in rjaveči žerjavi kot odbor za izrekanje dobrodošlice. Kje sta istrski Diznilend in Hollywood in kaj poleg Mamulove vile in Iva Robića še skriva opatijska riviera.

Blodnik po Istri je poleg svežine, humorja in okretnega jezika hvalnica vsemu drugačnemu, da ne rečem obče grdemu, propadlemu, zlorabljenemu, zapuščenemu in zapostavljenemu. Odvrženemu in pozabljenemu. Vsemu tistemu, kar je nekoč obstajalo kot nekaj svetlega, svetega, ponosnega in upanja polnega, pa se je sesulo v prah in pepel. Svojevrstna estetika tovarniških dimnikov in propadajočih hal, umirajočih ladjedelnic in zarjavelih strojev, osamljenih železniških postaj in vasic, ki jih zarašča plevel.

Katarina Mahnič

Blodnik po Istri je poleg svežine, humorja in okretnega jezika hvalnica vsemu drugačnemu, da ne rečem obče grdemu, propadlemu, zlorabljenemu, zapuščenemu in zapostavljenemu. Odvrženemu in pozabljenemu. Vsemu tistemu, kar je nekoč obstajalo kot nekaj svetlega, svetega, ponosnega in upanja polnega, pa se je sesulo v prah in pepel. Svojevrstna estetika tovarniških dimnikov in propadajočih hal, umirajočih ladjedelnic in zarjavelih strojev, osamljenih železniških postaj in vasic, ki jih zarašča plevel. In hotelov v precej pomilovanja vrednem stanju, pri katerih "kuga obnove, za katero smo se tako bale, da je že uničila žlahtne socialistične čare, ni bila smrtonosna".

Čar istra-živanja je ravno v tem, da se ob njem neskončno zabavaš in se obenem brez žuganja s prstom globoko zamisliš nad človeškim napredkom, njegovimi potrebami, okusom in željami. Neprecenljiv užitek branju daje tudi otipljivo žensko zavezništvo, četudi se kdaj, takole mimogrede in ne čisto zares, namrdnejo druga nad drugo. Pa še marsičesa se naučiš vmes – navdušeno sem guglala in se čudila, česa vsega nisem vedela. Kaj je na primer karavanseraj, pa kdo je Dušan Džamonja in da je von Trapp resnično obstajal.

Naj končam, s čimer je Agata začela, in je nekako bistvena poanta tega spontanega, eksotičnega in neponovljivega eksperimenta treh žensk: “Blodnik ni vodnik in vas ne vodi, blodnik vas poskuša napeljati, da bi tudi sami blodili. Samo v duhu ali zares.

Meni bo prišel prav zares. Hvala, punce.

Zajc, Bauman, Dimkovska, Tomažič-Langus-Kleč