Pisatelj Andrej Nikolaidis: "Pišem zato, da bi sebi, ne bralcem, poskušal pojasniti nekatere stvari, pa mi to še ni uspelo". Foto: BoBo

Danes pišemo na portalih, nekoč smo objavljali na časopisnem papirju in je bilo naše članke mogoče dobesedno otipati. Kolumnist piše o načelih in o stvareh, ki družbo vznemirjajo ali so družbeno koristne. Ne ukvarja pa se z denarjem. Samo denar lahko razbesni tiste, ki imajo moč ‒ je v oddaji NaGlas! TV Slovenija razmišljal pisatelj in kolumnist iz Črne gore Andrej Nikolaidis.

Andrej Nikolaidis je bil rojen leta 1974 v Sarajevu, kjer je odraščal in živel do vojne, leta 1992. Takrat je z družino odšel v Črno goro, v Ulcinj, kjer so že prej živeli njegovi predniki. Napisal je več romanov, najpomembnejši so Mimesis, Sin in Madžarski stavek, ki so prevedeni tudi v slovenščino. Za roman Sin je leta 2011 prejel nagrado EU za književnost. Roman Odlaganje. Parezija (Odstranjevanje. Parezija) je v letu 2012 prejel najpomembnejšo črnogorsko literarno nagrado Miroslavljevo jevanđelje. Leta 2017 je za Madžarski stavek (Mađarska rečenica) prejel nagrado Meša Selimović za najboljši roman na območju Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške in Črne gore. Njegovi romani so prevedeni v 14 jezikov. V Ljubljano je prišel na povabilo AnKlabB: Društva za kulturno kontaminacijo, udeležil se je literarnega večera v prostorih Društva bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan. V oddaji NaGlas! nam je med drugim zaupal tudi, v katerem jeziku piše.

Vemo, da na Balkanu nadrealizem ni nič tujega. Ko pa živiš v Sarajevu, imaš osemnajst let in lepega dne izbruhne vojna – koliko se zavedaš, kaj se dogaja?
Po mojem mnenju se ne zavedaš, vsaj jaz se nisem. Moja edina skrb, naj se vašim gledalcem sliši še tako čudno, je bila, da ne bom mogel na košarko, tako kot sem bil vajen. Prav tam, kjer smo jo igrali, so se streljali. A v Bosni nisem bil edini, ki se ni zavedal. Zelo dobro se spomnim, da so tudi odrasli, resni, izobraženi ljudje razmišljali podobno kot jaz. Kar naprej so ponavljali: bo že minilo, to se tu ne more zgoditi. A kot vemo, se je. V resnici je bilo bolj malo takih, ki so se zavedali, kaj se bo zgodilo. Ti so imeli orožje.

To izkušnjo ste delno opisali tudi v svojem prvem romanu, uspešnici Mimesis, ki je seveda literarna fikcija. Pa vendar, koliko je vojna vplivala na to, da ste postali pisatelj?
Mislim, da je bila usodna. Seveda ne morem vedeti, kaj bi se zgodilo z mano, če ne bi bilo vojne in bi ostal v Sarajevu. Domnevam, da bi živel zgledno, dolgočasno življenje meščana ali malomeščana in da bi najbrž dokončal šole, ki jih nisem. Morda bi celo pisal, a ne tako, kot pišem zdaj, ker me k pisanju silijo travmatični dogodki.

Leta 1992 ste se preselili v Ulcinj, mestece v črnogorskem primorju, kjer so že prej živeli vaši predniki. Vendar vas tudi tam niso sprejeli brez zadržkov. Kakšen je bil odnos ljudi do vas?
Sprejeli so me korektno. Bolje, kot sem jaz sprejel njih. V Ulcinju se mi nikoli ni zgodilo nič grdega. Pa tudi nič posebno lepega. To je značilnost majhnih mest. V primorskih podeželskih mestecih ne morete pričakovati spektakularnega življenja. Lahko pa pričakujete mir, ki je pomemben, če hočete pisati, tako kot sem hotel jaz. Leta 1997 sem dobil izseljenski vizum za Kanado, za katerega nisem zaprosil jaz, temveč moja mama. A sem ga zavrnil in se ne glede na to, kako danes živim, nimam pravice pritoževati, ker sem se tako sam odločil.

Sem črnogorski, bosansko-hercegovski, in, kar je najmanj pomembno, postjugoslovanski pisatelj, če lahko uporabim ta strokovni izraz hrvaškega literarnega teoretika Borisa Postnikova. S tem je imel v mislih celo vrsto pisateljev, ki so začeli ustvarjati po razpadu Jugoslavije in ki so bili po naravi svojega besedila, ne nujno po rodu, nadnacionalni ali večnacionalni. Opazil je, da obstaja cela scena, ki ohranja pri življenju tisto, kar bi lahko poimenovali jugoslovanski, v tem primeru postjugoslovanski kulturni krog. Vanj je uvrstil tudi mene in s tem se strinjam.

Andrej Nikolaidis

Dolgo ste bili brezdomovinec, apatrid, torej niste imeli državljanstva nobene države. Kako je to vplivalo na vas?
Imel sem državljanstvo BiH-a, nisem pa imel dokumentov. Bil sem v Črni gori in tam neprijavljen živel vrsto let. Črnogorsko državljanstvo sem dobil leta 2009. Največ zaslug za to ima tedanji minister za kulturo Mićunović, ki je modro presodil, da sem pomemben za črnogorsko kulturo (smeh). Tako sem dobil potni list in druge dokumente ter začel potovati in odkrivati svet. Do takrat sem živel v Ulcinju.

Položaj brezdomovinca ste prenesli v svoj odnos do pisateljev, da ni nujno, da pisatelj hkrati pripada književnosti in državi, v kateri živi. Čigav pisatelj ste?
Vseh ljudi, ki so brali moje knjige. Če pa se moramo opredeliti po narodnosti, in očitno se moramo, ker literarna zgodovina tako deluje, na mojo veliko žalost, saj bi rad, da bi delovala drugače, sem črnogorski, bosansko-hercegovski, in, kar je najmanj pomembno, postjugoslovanski pisatelj, če lahko uporabim ta strokovni izraz hrvaškega literarnega teoretika Borisa Postnikova. S tem je imel v mislih celo vrsto pisateljev, ki so začeli ustvarjati po razpadu Jugoslavije in ki so bili po naravi svojega besedila, ne nujno po rodu, nadnacionalni ali večnacionalni. Opazil je, da obstaja cela scena, ki ohranja pri življenju tisto, kar bi lahko poimenovali jugoslovanski, v tem primeru postjugoslovanski kulturni krog. Vanj je uvrstil tudi mene in s tem se strinjam.

Andrej Nikolaidis o jeziku, v katerem piše: "To je naš jezik, ki ima štiri imena in ga lahko vsakdo imenuje, kakor hoče." Foto: BoBo

V katerem jeziku pa pišete?
To je naš jezik, ki ima štiri imena in ga lahko vsakdo imenuje, kakor hoče. Jaz včasih rečem, če me o tem vprašajo prevajalci, da je nekaj napisano v črnogorskem ali bosanskem jeziku. Če prevajalca zanima, ali bom napisal, da je nekaj v srbohrvaščini, rečem ja. S tem nimam nobenih težav, ker gre očitno za en jezik in štiri poimenovanja. Vsaka nadaljnja razprava je odveč.

Poleg tega, da pišete knjige, romane, fikcijo, ste tudi oster kritik črnogorske realnosti ali nadrealnosti. Kako vas sprejemajo glede na to, da kritizirate? Pisali ste za Guardian in še pišete kolumne za druge medije. Kako vas torej doživljajo v vlogi novinarja ali družbenega kritika?
Po mojem mnenju je danes vloga kolumnista zelo nizko na seznamu stvari, ki bi lahko vznemirile nekoga, ki ima resnično moč. Raziskovalni novinar lahko še vedno vznemiri mogočneža, pisatelj in kolumnist pa težko. To je izumirajoča obrt. Počasi spreminja obliko. Danes pišemo na portalih, nekoč smo objavljali na časopisnem papirju in je bilo naše članke mogoče dobesedno otipati. Kolumnist piše o načelih in o stvareh, ki družbo vznemirjajo ali so družbeno koristne. Ne ukvarja pa se z denarjem. Samo denar lahko razbesni tiste, ki imajo moč. Žal je res tako.

Mi pa imamo knjige …
Te so za nas, ki nimamo moči. (smeh)

Andrej Nikolaidis