Vesna Hauschild pripada najmlajši generaciji slovenskih dramatikov in v svoji igri Inventura odpira teme, ki jih še posebej boleče občutijo njeni vrstniki. Igra slika svet, v katerem so zavoženo gospodarstvo in nespametne politične odločitve povzročili pomanjkanje delovnih mest za izobražene, nadarjene in prizadevne mlade ljudi, zaprli vrata mladini nasploh. Foto: SNG Drama
Vesna Hauschild pripada najmlajši generaciji slovenskih dramatikov in v svoji igri Inventura odpira teme, ki jih še posebej boleče občutijo njeni vrstniki. Igra slika svet, v katerem so zavoženo gospodarstvo in nespametne politične odločitve povzročili pomanjkanje delovnih mest za izobražene, nadarjene in prizadevne mlade ljudi, zaprli vrata mladini nasploh. Foto: SNG Drama
Inventura je serija kratkih, dinamičnih prizorov, napisana v živi, sodobni govorici. Čeprav so problemi resni, igra v svojem osnovnem tonu ohranja lahkotnost, ki se navezuje na žanr TV-nadaljevank. Avtorica je zanjo leta 2013 na 43. Tednu slovenske drame v Kranju prejela nagrado za mladega dramatika. Foto: SNG Drama
V predstavi igrajo Sabina Kogovšek, Nina Ivanišin, Ana Urbanc, Nina Valič, Vanja Plut, Klemen Slakonja, Rok Vihar in Boris Mihalj. Koreograf predstave je Sebastjan Starič, scenografinja Jasna Vastl, kostumograf Andrej Vrhovnik, za dramaturgijo je poskrbela Mojca Kranjc, za jezik pa Arko. Foto: SNG Drama

Praizvedba besedila Inventura Vesne Hauschild na oder Male drame prinaša, čeprav se sliši že prežvečeno in dolgočasno, dramo o boju za preživetje v sodobnem kapitalističnem svetu; pehanje za denarjem, položajem, zanikanje same sebe, razosebljanje na ozadju velikega potrošništva, vse to pa pod budnim očesom 'big brotherja' in iz ženskega zornega kota. Kar je bolj kot ne novost, sploh, ker se besedilo izmotava iz okovja ženskih revij (čeprav je to okovje težko in robustno veliko in se mu je precej težko izmotati).

Nives (Nina Ivanišin), Živa (Sabina Kogovšek), Mina Liza (Ana Urbanc) in Neda (Nina Valič) so sodelavke, tekmice, zaveznice, prijateljice, sovražnice itd.; za svojo službo prodajalke (ta naj bi bila neverjetno sanjska) v Space marketu so pripravljene žrtvovati vse. Sicer pa, saj so vendar sodobne, svobodne ženske, ki ne poznajo več kavalirjev, ki bi jim odpirali vrata, potujejo pa tako ali tako same, da jim torej ti kavalirji kovčkov nositi niti ne morejo. Edini 'kavalir', njihov nadrejeni pa je poženščen metro, šovinističen našopirjenec Marcel (Klemen Slakonja), precej verjetno manj sposoben od ženskih kolegic, a pač privilegiran s spolom oziroma se tako zdi.

Besedilo Vesne Hauschild pravzaprav ne prinaša nekih novih tem niti jih v svoji obdelavi ne prikazuje na blazno nov način; je pa to kljub vsemu besedilo, ki kaže na to, kako mlada ženska gleda na mlade ženske. Besedilo, ki se zaveda svoje pravice do izbire v postfeminističnem svetu. V tistem, kjer naj bi ženska lahko bila ženska brez otrok ali z njimi, brez moža ali z njim, brez prijateljic ali z njimi, predvsem pa s službo (in kakšno dizajnersko torbico/čevlji).

Ta boj sodobnega kapitalističnega sveta je uprizoritev v režiji Ajde Valcl precej presenetljivo zaprla v nekoliko klavstrofobično scenografijo Jasne Vastl, ki bolj kot na veleblagovnico ali bleščeč steklen korporacijski nebotičnik spominja na podtalni disko, kjer se žurira na rave ali pa rock (odvisno od trenutnega razpoloženja). Razosebljenost protagonistk je zvedena na razgaljenost njihovih identičnih kostumov (Andrej Vrhovnik), krut svet ostrih robov in nenaravnih položajev pa odseva v koreografiji Sebastijana Stariča (tudi asistent režiserke). Režija namreč gradi predvsem na prepletu stiliziranega giba in besedila, kar ustvarja nekoliko mučno vzdušje – tudi zaradi neverjetnih položajev, v katere se zaplete telo igralke/igralca – presekano z glasbenimi sekvencami Saše Lušića, ki vzdušje naelektrijo in po potrebi razelektrijo.

Močna koreografska plat predstave v uprizoritev vnaša razgibanost, gibalna stilizacija s skrivenčenimi zamrznitvami pa s svojo pretirano nenaravnostjo, marsikje vzeto iz položajev joge, opominja na eksistencialne tegobe mladih žensk, medtem ko pri delodajalcu Marcelu deluje precej komično (pravzaprav je že stereotip moškega, ki jogira komičen sam po sebi). Uprizoritev sicer ne teče enakomerno gladko in sporočilnost besedila ponekod nekoliko zvodeni, a je njena fizična plat, okrepljena z glasbeno podlago, toliko bolj močna.

Morda bi kakšna radikalno feministično nastrojena kritika besedilu znala pripisati pomanjkljivosti, a danes pač živimo v postfeminističnem svetu, kjer tudi z željo po poroki ni nič narobe ali pa s popolno odsotnostjo le-te. Ženske revije o samostojnosti vsaj zadnjih 15 let pišejo na enak način, mi pa se še vedno solipsistično grebemo za položaje in drug drugega hočeš nočeš redimo do groba.