V ljubljanskem Kinu Šiška so premierno predvajali celovečerni dokumentarni film z naslovom "Nekoč je bila dežela pridnih", ki ga je režirala Urša Menart, produciral pa Jani Sever (produkcija Sever & Sever in Vest). Skupaj sta napisala tudi scenarij, sodelovanje pa je bilo najverjetneje že utečeno, saj sta pri podobnem projektu sodelovala že pred nekaj leti, ko sta v filmu "Veš, poet, svoj dolg?" dokumentirala razvoj in pomen slovenske raperske scene. Tokrat sta se lotila slovenske popkulture iz obdobja od konca sedemdesetih let pa vse do osamosvojitve. Že napovednik je gledalcem obljubljal veliko zabavnih in nostalgičnih arhivskih posnetkov, na primer odlomkov iz slovite televizijske akcije Podarim dobim ali domoljubne (in glasbeno všečne) oglasne kampanje "Slovenija, moja dežela". Avtorja pravita, da sta z vsem tem želela predvsem povedati, kako se je v času počasnega, a vztrajnega propadanja Jugoslavije Slovenija skušala prikazati kot zelena in miroljubna dežela, kjer je zaželena drugačnost, v njej pa živijo pridni ljudje - vse to se je nazadnje izkazalo za iluzijo.

Smučarji kot začetniki osamosvojitve
Film poleg arhivske dokumentacije temelji na pričevanjih intelektualcev oziroma tistih medijskih prominentnežev, ki so bili tako ali drugače vpeti v tedanje dogajanje ali imajo o njem vsaj argumentirano mnenje. Tone Fornezzi - Tof nam na primer pojasni, da so bili po njegovem mnenju slovenski smučarji tisti, ki so Slovence začeli osamosvajati, Aleš Klinar pa nam pove, da je bila skupina Agropop v osnovi parodija na naraščajoče slovensko domoljubje, kar pa so ljudje ponesreči vzeli zares. Dobršen del zgodbe prikazuje tudi uporniško alternativno sceno panka in umetnostnih gibanj, ki je avtorje neredko pripeljala navzkriž z zakonom. O tovrstnih incidentih v filmu največ izvemo predvsem od Igorja Vidmarja, ki je v tistih časih sodeloval z zasedbo Laibach in bil član umetniške skupine NSK (Neue Slowenische Kunst).

Med govorci so se zvrstili tudi novinarji, kot sta Borut Mehle in Ervin Hladnik Milharčič, pa tudi televizijska legenda Miša Molk, Leon Magdalenc, Vital Verlič, Marko Vičič, dr. Veljko Rus, Jani Bavčer, Jernej Repovš, Dušan Mandič in Zdravko Duša in Marcel Štefančič jr.

Kekec kot fašist ali priložnosti za nove zgodbe
Bistvo zgodbe leži v tem, da so v času propadanja nekdanje države, do katere smo postajali z vsakim dnem bolj kritični (predvsem do njenih represivnih aparatov), skušali Slovencem vcepiti samozavest, da zmorejo tudi sami, saj so pridni, delovni in ne nazadnje živijo v skoraj pravljični zeleni "deželi". Nekoč je bila dežela pridnih je vizualno privlačen film in se dobro zaveda časa, v katerem so dokumentarci vse prevečkrat tudi duhoviti in namenjeni mlajšim generacijam, nadobudnim filmarjem pa lahko služi tudi kot navdih za nove zgodbe, ki se jim v pričujočem delu niso imeli priložnosti bolj posvetiti. Med takšnimi je zanimiv fenomen narobe interpretirane zasedbe Agropop, ki se je sčasoma poistovetila s pripisanim pomenom, ali pa pomen Kekca za slovenski prostor - Marcel Štefančič jr. ga v filmu na primer označi za fašista.

Film si bo spomladi mogoče ogledati tudi na sporedu Televizije Slovenija.