Charlize Theron spada med igralske interpretacije, ki izrazito izstopajo, drugi pa se utopijo v množici barvitih posebnežev, od tihotapcev do humanitarcev. Foto: Kolosej
Charlize Theron spada med igralske interpretacije, ki izrazito izstopajo, drugi pa se utopijo v množici barvitih posebnežev, od tihotapcev do humanitarcev. Foto: Kolosej
Gringo
Gringu manjka tisti težko opredeljiv dotik talenta, ki dela filme bratov Coen tako prepoznavno drugačne. Foto: Kolosej
David Oyelowo
David Oyelowo igra vljudnega poslovneža z deležem v farmacevtskem podjetju, ki se mu zaradi incidenta v Mehiki življenje nenadoma spremeni v pravi pekel. Foto: Kolosej

V svoji naivnosti spregleda, da njegova nadrejena, par, ki hlini prijateljske odnose, za njegovim hrbtom nezakonito poslujeta z mehiškimi karteli. V trenutku, ko se družba znajde pred korporativno prodajo, Harold pa pred izgubo službe, izbruhne v Mehiki komedija zmešnjav, ki pretrese življenja vseh vpletenih.

Gringo je drugi celovečerni film Avstralca Nasha Edgertona in združuje žanrske prvine akcijske komedije, drame in nizkoproračunske kriminalke. Najuspešnejši je v vnašanju satiričnih elementov, kjer nemara tudi najneposredneje trči ob sedanje vzporednice med načinom delovanja narkokartelov in farmacevtske industrije. V najboljših trenutkih bi lahko rekli, da Edgerton stopa s sicer preveliko mero samozavesti na prepoznaven črnohumoren teritorij bratov Coen, začrtan s cinefilskim preigravanjem obrazcev in njihovo posmehljivo obravnavo, vendar je pri tem veliko manj uspešen, kot je bil pred kratkim Martin McDonagh s Tremi plakati pred mestom.

Gringo je v svoji ljudomrznosti in politično nekorektnem nagovarjanju rasnih in nacionalnih stereotipov sicer ponekod zabaven, vendar za svoje dobro premalo zgoščen in neuravnotežen pri obravnavi likov in v igralskih interpretacijah. Med njimi posamezniki, na primer Charlize Theron, izrazito izstopajo, drugi pa se utopijo v množici barvitih posebnežev, od tihotapcev do humanitarcev.

Skratka, Gringu manjka tisti težko opredeljiv dotik talenta, ki dela filme bratov Coen tako prepoznavno drugačne. Obstaja pa še ena temeljna razlika: pri bratih Coen so mali ljudje skoraj praviloma kaznovani za vrtiljak nesporazumov, ki ga poženejo njihove prevelike ambicije, tu pa je Harold Soyinka za svoje želje, ki so velike sicer le v svoji skromnosti, na koncu nagrajen.
V bistvu gre za neko reinkarnacijo Figarove svatbe oziroma Matiček se ženi – poslovna gospôda se do onemoglosti preigrava med sabo, pri čemer gre v tej njihovi igri presneto na nož, mali človek pa na koncu pobere smetano. Čeprav mu je bilo vmes, tako kot starozaveznemu Jobu v krutem testu vere, vse odvzeto, je na koncu dobil vse in še več.