Amelia Kraigher je pri izboru letošnjega tekmovalnega programa sledila izključno vodilu vrhunskosti, umetniške prepričljivosti predstav v celoti; ne glede ta to, kdo jih je režiral, produciral, kje in v kakršnih razmerah te predstave nastajajo. Foto: Mare Mutić
Amelia Kraigher je pri izboru letošnjega tekmovalnega programa sledila izključno vodilu vrhunskosti, umetniške prepričljivosti predstav v celoti; ne glede ta to, kdo jih je režiral, produciral, kje in v kakršnih razmerah te predstave nastajajo. Foto: Mare Mutić

Kar nas mora skrbeti, je fenomen, ki sem ga omenila že zgoraj: hiperprodukcija. Menim, da bi bilo treba upočasniti produkcijski tempo, celotni gledališki sektor bi se moral otresti prevelike in varljive iluzije kompetitivnosti, ki dejansko duši ustvarjalnost, obenem pa načenja zdravje umetnikov in vseh, ki delajo na tem področju.

Borštnikovo srečanje
V spremljevalnem programu bo na ogled še sedem izbranih predstav. Foto: BoBo

Ne le tematsko, tudi slogovno, v žanrskem in v estetskem pogledu ter po formatih so si izjemno različne. Kar jim je skupnega, pa so prepričljive režiserske, igralske, gledališke in(ter)vencije; domišljija, s katero nam spregovarjajo o svetu, obenem pa tudi njihova velika disciplina, natančnost ...

Borštnikovo srečanje
Festival Borštnikovo srečanje bo pod sloganom Igrajmo se! in z več kot 70 dogodki potekal do 26. oktobra, ko bodo podelili nagrade, med drugim Borštnikov prstan igralcu Vladu Novaku. Foto: Matej Kristovič
Festival, ki ima že vse od svojega začetka domovanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, bo nocoj odprlo berlinsko gledališče Volksbühne z nenavadno uprizoritvijo Murmel Murmel v režiji Herberta Fritscha. Gre za uprizoritev drame Dieterja Rotha iz leta 1974, v kateri je na 176 straneh napisana le v neskončnost ponavljajoča se beseda Murmel. Režiser je zbral 11 igralcev, ki ves čas ponavljajo to besedo.
Festival, ki ima že vse od svojega začetka domovanje v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, bo nocoj odprlo berlinsko gledališče Volksbühne z nenavadno uprizoritvijo Murmel Murmel v režiji Herberta Fritscha. Gre za uprizoritev drame Dieterja Rotha iz leta 1974, v kateri je na 176 straneh napisana le v neskončnost ponavljajoča se beseda Murmel. Režiser je zbral 11 igralcev, ki ves čas ponavljajo to besedo. Foto: Thomas Aurin

Številni umetniki se selijo iz projekta v projekt, priče smo velikemu izčrpavanju človeških resursov. Prostor in čas, ki je potreben za poglobljen študij, se je v zadnjem obdobju skrčil. Stanje je nedvomno skrb vzbujajoče. Najboljša rešitev za slovensko gledališče v tem trenutku bi bila: delati manj, a zato bolj poglobljeno.

Gledališniki zbrani na Borštnikovem srečanju

Pred začetkom festivala, ki se danes začenja z nenavadno uprizoritvijo drame Dieterja Rotha o Murmel Murmel berlinskega Volksbühne am Rosa-Luxemburg-Platz, smo se s selektorico pogovarjali o programu dogodka, ki bo v tednu dni postregel z več kot 70 dogodki.


V tekmovalnem programu je letos deset predstav. Po kakšnem ključu ste jih izbrali?

V program festivala sem uvrstila enajst, ne deset predstav. Pred nekaj dnevi so mi sicer res sporočili, da predstava Othello Mestnega gledališča ljubljanskega žal odpade, da se bo torej na festivalu zvrstilo deset od enajstih izbranih tekmovalnih predstav.

To sem tudi mislil ...
Zelo mi je žal za to. Sicer pa je moje edino merilo za selekcijo predstav njihova kakovost. Da me predstave kot umetniški dogodki prepričajo v celoti in celostno, kar pomeni, da me seveda po svoje tudi presenetijo.

Tematsko so predstave izjemno raznolike. Pa vseeno; kje bi iskali njihovo skupno točko? Kaj jih vendarle druži?
Ne le tematsko, tudi slogovno, v žanrskem in v estetskem pogledu ter po formatih so si izjemno različne. Kar jim je skupnega, pa so prepričljive režiserske, igralske, gledališke in(ter)vencije; domišljija, s katero nam spregovarjajo o svetu, obenem pa tudi njihova velika disciplina, natančnost ...

Ob predstavitvi programa oziroma izbora ste dejali, da bi si osebno želeli "več drznosti, iskanj in raziskovanja specifičnosti gledališkega medija oziroma jezika". Lahko to malce bolj razložite oziroma drugače; zakaj je tako? Zakaj ni več drznosti?
Ta moja izjava se je nanašala na naš celoten gledališki kontekst. Gre za vtis, ki sem ga dobila po ogledu vseh sto štirinajstih predstav, ki sem si jih v pretekli sezoni ogledala kot selektorica. In kot sem že povedala: razlogi za to so kompleksni. Nižanje javnih sredstev ob hkratnih potrebah in povečevanju zahtev najrazličnejših deležnikov so očitno privedli do krajšanja časa za pripravo predstav in obenem povečali število produkcij in postprodukcijo. Številni umetniki se selijo iz projekta v projekt, priče smo velikemu izčrpavanju človeških resursov. Prostor in čas, ki je potreben za poglobljen študij, se je v zadnjem obdobju skrčil. Stanje je nedvomno skrb vzbujajoče. Najboljša rešitev za slovensko gledališče v tem trenutku bi bila: delati manj, a zato bolj poglobljeno.

V tekmovalnem programu srečamo predstave treh mladih režiserjev. Zavestna in načrtna odločitev?
Selektorjeva naloga je izbrati najboljše predstave sezone - ne glede na to, kdo jih podpisuje. Moje edino merilo pri izboru predstav je torej njihova vrhunskost. In zelo sem vesela dejstva, da so v pretekli sezoni nekateri mladi, do zdaj manj znani avtorji, ustvarili res izjemne predstave, ki se lahko povsem enakovredno kosajo s predstavami priznanih, uveljavljenih režiserjev. Zame kot gledalko so bili ti mladi režiserji prijetno presenečenje pretekle sezone; in prav je, da se na dosežke opozori.

Bi si želeli dodati še kakšno predstavo? Koliko predstav sploh lahko tekmuje?
Selektor lahko v tekmovalni program Borštnikovega srečanja po pravilniku festivala uvrsti od devet do dvanajst predstav. Svoj izbor enajstih predstav sem opravila znotraj teh okvirov. Če bi bila pravila drugačna in bi omogočala na primer izbor petnajstih ali celo dvajsetih predstav, bi bil festivalski program seveda lahko širši.

Ogledali ste si, takole čez prste, približno sto predstav. Vam je morda katera ušla?
V celotnem letu sem naštela 125 novih predstav, ki lahko pridejo v poštev za festivalsko selekcijo, producenti pa so jih v selekcijo dejansko prijavili 65. Sama sem si kot selektorica ogledala 114 predstav, tistih 11 predstav, ki jih nisem uspela videti, pa tudi ni bilo prijavljenih za festivalski izbor.

Bi si za kakšno predstavo želeli, da je sploh ne bi videli?
Tega ne bi mogla reči. Kot selektorica in gledalka spoštujem delo gledaliških ustvarjalcev in povsem normalno je, da so nekatere predstave v sezoni lahko umetniško tudi manj prepričljive. To pa nikakor ne pomeni, da jih zato ne bi gledali in o njih razmišljali.

Če potegneva črto – kakšno je ta trenutek stanje v slovenskem gledališkem prostoru? Nas mora skrbeti?
Kar nas mora skrbeti, je fenomen, ki sem ga omenila že zgoraj: hiperprodukcija. Menim, da bi bilo treba upočasniti produkcijski tempo, celotni gledališki sektor bi se moral otresti prevelike in varljive iluzije kompetitivnosti, ki dejansko duši ustvarjalnost, obenem pa načenja zdravje umetnikov in vseh, ki delajo na tem področju. A to ne velja le za področje gledališča. To je postala težava celotne sodobne slovenske družbe.

Sam osebno pogrešam več mednarodnih koprodukcij. Zakaj jih je tako malo?
Sama težko sodim o tem. Če premerimo celotno produkcijo 125 predstav pretekle sezone, je bilo med njimi devet mednarodnih koprodukcij. Ena je tudi uvrščena v tekmovalni program festivala. Menim, da je slika za področje gledališča v tem pogledu trenutno povsem realna in da v danem trenutku ne moremo pričakovati, da bi bilo tovrstnih sodelovanj še več. Ne le zaradi jezikovnih ovir, ki jih mednarodne koprodukcije lahko potegnejo za sabo ... Na področju plesa je tovrstnih mednarodnih sodelovanj nekoliko več, tudi zaradi preskušanja drugačnih produkcijskih načinov in večje mobilnosti umetnikov.

Ste morda pomišljali tudi na izbor po uravnoteženosti oziroma po enakomernem zastopstvu posameznih gledaliških hiš?
Ne. Kot že rečeno: moje edino selektorsko vodilo je bila vrhunskost, umetniška prepričljivost predstav v celoti; ne glede ta to, kdo jih je režiral, produciral, kje in v kakršnih razmerah te predstave nastajajo. Kot selektorico so me zanimali in okupirali zgolj rezultati, torej predstave. Verjetno sem bila tudi zato po objavi tekmovalnega programa festivala deležna neke kritike, češ da je moj festivalski program konservativen, ker vanj skorajda nisem uvrstila predstav nevladnega sektorja. Sama se ne strinjam s takšno kritiko. Prej menim, da bi moral predvsem neinstitucionalni sektor, ob pomoči tistih, ki danes kreirajo kulturne politike in ki financirajo gledališko ustvarjalnost, razmisliti, kaj bi bilo treba spremeniti znotraj ustaljenih produkcijskih načinov, da bo lahko ponovno ustvaril več kakovostnih predstav.

Kakšni so pritiski gledaliških hiš in kako se jim ogniti?

No, reči moram, da sem bila pri svojem delu popolnoma avtonomna in da kakšnih pritiskov ali navijanj od zunaj nisem čutila. Gledališčniki oziroma producenti so bili v tem pogledu strogo profesionalni in prav je tako. Kot selektorica sem imela možnost brezplačnega ogleda predstav, razen redkih izjem, ko sem si nekaj vstopnic plačala sama. Pritiski, ki sem jih kot selektorica doživljala, so predvsem tisti, ki sem jih zganjala nad samo sabo, torej časovni pritiski, povezani z logistiko, kako loviti termine vseh predstav in njihovih ponovitev, glede na to, da se prepogosto na programu tudi po tri premiere na dan.

Bi vas kot selektorico prizadelo oziroma kako bi se odzvali, če žirija ne bi podelila glavne nagrade – kar se je že zgodilo! - za najboljšo predstavo? Bi to razumeli kot nezaupnico?
Ne. Jaz sem svoje delo opravila. Tudi žirija je pri svojem delu avtonomna in ima vso pravico, da katere izmed festivalskih nagrad ne podeli in svojo odločitev primerno utemelji.

Tadej Čater

Kar nas mora skrbeti, je fenomen, ki sem ga omenila že zgoraj: hiperprodukcija. Menim, da bi bilo treba upočasniti produkcijski tempo, celotni gledališki sektor bi se moral otresti prevelike in varljive iluzije kompetitivnosti, ki dejansko duši ustvarjalnost, obenem pa načenja zdravje umetnikov in vseh, ki delajo na tem področju.

Ne le tematsko, tudi slogovno, v žanrskem in v estetskem pogledu ter po formatih so si izjemno različne. Kar jim je skupnega, pa so prepričljive režiserske, igralske, gledališke in(ter)vencije; domišljija, s katero nam spregovarjajo o svetu, obenem pa tudi njihova velika disciplina, natančnost ...

Številni umetniki se selijo iz projekta v projekt, priče smo velikemu izčrpavanju človeških resursov. Prostor in čas, ki je potreben za poglobljen študij, se je v zadnjem obdobju skrčil. Stanje je nedvomno skrb vzbujajoče. Najboljša rešitev za slovensko gledališče v tem trenutku bi bila: delati manj, a zato bolj poglobljeno.

Gledališniki zbrani na Borštnikovem srečanju