Drama Ljudje iz leta 2014 govori o zelo povezani ameriški družini nižjega srednjega sloja, ki sede za mizo na zahvalni dan, ob tem pa na plano privrejo težave, s katerimi se danes ukvarjamo prav vsi. V tem "razplastenem, bogatem, sodobnem besedilu" se za mizo srečajo pripadniki treh generacij, vsak s svojo težavo, ki deluje največja in najpomembnejša - babica z demenco, starša s propadom srednjega razreda, mladi pa s prekariatom, je o delu povedal ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor.

Družina kot osnovni segment osebnosti
Po besedah dramaturginje Urše Adamič se skozi dinamično besedilo jasno pokaže, kaj se zgodi z vsakomur dobro poznano in prav nič šokantno družinsko kapsulo, ko vanjo prodre neki dogodek od zunaj, denimo bolezen. Kot je dejala Adamičeva: "Družina je osnovni segment naše osebnosti in vloge, ki jih igramo v družini, pogosto igramo tudi v zasebnem življenju. Vsak dogodek pa vpliva na to, da se vloge znotraj družine na novo opredelijo. Prav temu smo priča v besedilu in predstavi."

Opomnila je še, da je prav družina "varno okolje, v katerem se učimo soočanja s konflikti". V družini je lahko nekaj izrečeno "zelo na nož", zelo iskreno, a njeni člani v naslednjem trenutku to pozabijo in gredo naprej, čeprav lahko v zraku ostane določena grenkoba, je prepričana dramaturginja.

Po mnenju režiserke Nine Šorak se dinamika besedila kaže tudi preko strukture, ki spominja na glasbeno partituro: "Stavki posegajo drug v drugega, včasih hkrati govori več igralcev, v oglatih oklepajih je avtor celo določil, kaj naj bi si igralci mislili ob tem, ko nekaj govorijo, saj so znotraj družinskih situacij včasih podteksti bolj pomembni kot besedilo sam." Fascinantno se ji zdi, kako je avtor iz te matematične tehnične določenosti na koncu izpeljal "najbolj organsko, realistično, živo in meseno situacijo družinskega kosila".

Določeni strahovi kot osnovno gonilo človeka
Med drugim se besedilo dotika odgovornosti ene generacije do druge, pričakovanj, ki jih gojimo do drugega, ter nemoč pomagati drugemu, ob tem, da še sami sebi ne moremo. Igralka Tina Vrbnjak je spomnila na uvodno misel v besedilu, da je osnovno gonilo človeka nekaj strahov, med njimi strah pred revščino, boleznijo, samoto in smrtjo, ki se najbolj utelesijo v okolju bližnjih. Tudi temu so se posvetili.

Karamova drama je bila prvič uprizorjena na velikem broadwayskem odru, kar je kontrast v primerjavi z odrom Male drame. Ker je igra postavljena v kletno stanovanje v dveh nadstropjih, je to velik izziv predstavljalo scenografu Dorianu Šilcu Petku, ki pa je skupaj s sodelavci dognal inventivno, krožno odrsko postavitev, ki rešuje zagato. Opomnil je, da bodo gledalci prišli gledat Ljudi, kar pomeni, da se najbolj pretresljive stvari zgodijo, ko jih ne zaznamo, vidimo, in podobno je zasnoval tudi sceno. Glasbo za predstavo je ustvaril Mitja Vrhovnik Smrekar, sklene pa jo song v slogu narodne pesmi, ki ga je napisala Ana Duša.

Za prevod je poskrbela Tina Mahkota, ki pa se je v svoji dolgoletni karieri prevajanja dramskih besedil tokrat prvič spopadla z zvezdniškim tipom avtorja. Žal pa se slovenski bralci s prevodom ne bodo imeli priložnosti seznaniti, saj avtor ni odobril njegove objave v gledališkem listu.

Premiera predstave Ljudje, v kateri igrajo Bojan Emeršič, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Milena Zupančič in Gorazd Logar, bo drevi ob 20. uri na malem odru SNG Drama Ljubljana.