Vednost in posedovanje znanja ni dovolj; gledališče postaja intimno srečanje nevednega posameznika s samim seboj v samotni kamri spominov zgodovine – tako kot se v delu Jagodno dekle srečata Judinja in nacistova žena. Projekt nagovarja generacijo – iz generacije, saj gre za povečini mlade ustvarjalce, ki so se v svet rodili s pozabo bremen zgodovine in do nje pristopajo naivno, a prav zaradi tega radovedno in popolnoma razprto za velika odkritja, ki jih ta utegne nositi v sebi.
Prostor srečevanja in soočenja
Tudi gledališka monodrama Jagodno dekle, ki temelji na istoimenskem proznem delu sodobne izraelske avtorice Savyon Librecht, vzpostavlja gledališče kot prostor srečevanja in soočanja. Osrednja poetična podoba v besedilu je podoba Judinje, ki v nacističnem koncentracijskem taborišču na pepelu zažganih Judov goji čudovite rdeče jagode, velike kot moška pest. "Gojila jih je na posebni zemlji. Ali veš, kaj je to bilo, ta zemlja? Zažgana zemlja. Da. Kar je ostalo potem, ko so sežgali Jude."
V prostor srečanja vstopa skozi pripoved žene nacističnega oficirja, rob koncentracijskega taborišča, kjer se nahaja, pa "v gledališkem kontekstu postane robnost človeka, mejnost njegove izkušnje in torišče različnih izraznih oblik," je zapisal dramaturg Tomaž Kovačič. Judovska deklica, ki ženi prinaša jagode, v tej izkušnji predstavlja utripajoče srce temè v samem telesu igralke.
Preseganje nedostopnega zgodovinskega dejstva
"Smrtna resnost zgodovine, torej načina anatomske pripovedi, ki odmaknjeno objektivira in kvantificira kaotičnost izkušnje, tu prehaja v nesmrtno smešnost zgodbe, ki se mora zgoditi vsakič znova, z vso umazanijo, navlako in nejasnostjo ter udeleženostjo vseh prisotnih. Morda se prav v pripravljenosti, da prisostvujemo in prisluhnemo, da smo skupaj, da smo pri stvari, kar v vsej svoji širini ponuja prostor gledališča, poraja možnost preseganja okvira holokavsta kot golega, grozljivega dejstva zgodovine, ki je zaprto in nedostopno, prek njemu nasprotnega, ustvarjalnega in neulovljivega, čudeža človeškega srečanja," zapiše Kovačič.
Predstavo je režirala Tjaša Črnigoj, v njej igra Vesna Vončina, nastala je v koprodukciji Mini Teatra in Judovskega kulturnega centra Ljubljana.
70. obletnici deportacije prekmurskih Judov v nacistična taborišča so se v Mini teatru poklonili že dan pred gledališko premiero, s projekcijo dokumentarnega filma Maje Weiss Judje na Slovenskem in predstavitvijo ponatisnjenega romana Dušana Šarotarja Biljard v Dobrayu.