'Če si iskreno odgovoriš na vprašanje, (ali gre pri igralskem poklicu za željo po nenehni potrditvi od zunaj, op. n.), je to v vsakem človeku, le drugače se kaže. Družba je takšna, de se moraš nonstop potrjevati.' Foto: MMC RTV SLO / A.J.
'Če si iskreno odgovoriš na vprašanje, (ali gre pri igralskem poklicu za željo po nenehni potrditvi od zunaj, op. n.), je to v vsakem človeku, le drugače se kaže. Družba je takšna, de se moraš nonstop potrjevati.' Foto: MMC RTV SLO / A.J.

Hahaha! Za to v bistvu niti ne vem. A imam takšno etiketo? Če ja, potem mi je nerodno. Smešno.

O svojem statusu sekssimbola

S samo goloto nimam problemov. To je telo in vsak ga ima, takšno ali drugačno. Pri filmu je mogoče malenkost drugače kot na odru - na odru je lažje, vsaj zame.

Marsikdo se Bezjaka, današnjega gosta MMC-jeve klepetalnice, verjetno najbolj spomni kot Djura, ljubimca Pie Zemljič v filmu Petelinji zajtrk, a igralec je že stari znanec filma: med drugim je nastopil v filmih Barabe!, Slepa pega in Zvenenje v glavi. Zadnje čase se njegovo ime omenja predvsem v povezavi z gledališkim odrom. Igralec Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) trenutno nastopa v predstavi Peklenska pomaranča v režiji Matjaža Pograjca.

Bezjak priznava, da je Kubrickovo ekranizacijo osupljivega romana prebral prej kot predlogo Anthonyja Burgessa in da ga je prevzel prevsem Malcom McDowell kot karizmatični delinkvent Alex, torej vloga, ki jo ima v tej odrski postavitvi tudi sam. ("Seveda smo se s predstavo popolnoma odmaknili od Kubricka, tudi sam sem se hotel odmakniti od Alexa, kot ga je igral McDowell - istočasno pa sem mu v določenih trenutkih zavestno hotel biti podoben, kot poklon odlični vlogi.")

Raje psihopat kot dobričina
Na vlogo nekoga tako dementnega, kot je Alex, se je, pravi Bezjak, lažje pripraviti kot na vlogo "dobričine", prijaznega tipa, kakršen je bil v Petelinjem zajtrku: "Kadar igraš neki ekstremen lik, imaš kot igralec dosti več prostora, več si lahko dovoliš - tudi stvari, ki niso verjetne." Sicer pa ga vse nasilje v "Pomaranči" ni posebej zatravmiralo: "Kar se tiče mene kot performerja, na odru uživam in doživljam predstavo popolnoma drugače. Tisoč stvari je, s katerimi se ubadam skoraj v istem trenutku: kje je vrv, pazi na mikrofon, naslednja akcija je ta, še naslednja to in to, soigralec je naredil nekaj drugače, iztočnice v glasbi, ... nelagodje se pojavi samo v obliki fizične utrujenosti."

Telo je orodje
Z Matjažem Pograjcem Bezjak sodeluje že od leta 1999, ko se je pridružil skupini Betontanc. "Zdaj se poznava že tako dobro, da veva, kako in kaj mislava in včasih sploh ne izgubljava besed o tem, kaj in kako. [Pograjc, op. n.] igralca pusti - prisili ga, da sam naredi skoraj vse." Vseeno pa plesna predstava v svojem bistvu ni tako zelo različna od gledališke: "Moje orodje je moje telo in je in notranji svet glas in celotno telo. Situacija in motivacija narekujeta akcije, ki jih odigraš ali pa pač narediš gibalno. Velika razlika je le pri vajah, saj je treba gibalni material izumiti, postaviti in zvadit do določene hitrosti in natančnosti, sicer pride do poškodb."

Hahaha! Za to v bistvu niti ne vem. A imam takšno etiketo? Če ja, potem mi je nerodno. Smešno.

O svojem statusu sekssimbola

S samo goloto nimam problemov. To je telo in vsak ga ima, takšno ali drugačno. Pri filmu je mogoče malenkost drugače kot na odru - na odru je lažje, vsaj zame.