Umetnost ne more mimo prevpraševanja teh bistvenih koordinat današnje družbe, čeprav se včasih zdi, da lahko izreka zgolj svojo nemoč in obup. V okviru letošnjega festivala Mesto žensk, ki je izpostavil dve, med seboj tesno povezani naslovni temi – javni prostor kot izhodišče in poziv ter prizorišče upora in prizadevanj po spremembah ter nevidno, neplačano in prekarno delo – je bilo mogoče videti več predlogov odgovora, s kakšnimi načini se lahko umetnost odzove na svet, v katerem živi.
Umetnost kot upor in boj
Medtem ko je večina predstav svoje odzive gradila na temelju lastnega ukvarjanja z umetnostjo, je avstrijska koreografinja Editta Braun pod vprašaj postavila tudi samo umetniško dejavnost. S plesnim performansom Konec umetnosti (schluss mit kunst) postavlja vprašanje, ali v sedanjosti številnih svetovnih kriz porabljanje energije za umetniško ustvarjanje res ni več smiselno ali pa lahko prav/tudi umetnost uporabimo kot način ozaveščanja, odpiranja novih pogledov na stvari in drugačne izkušnje, ki bi nam odprla drugačna razmišljanja in občutenja. Čeprav s predstavo neposredno naslavlja omenjeno vprašanje, nanj hkrati tudi odgovarja – saj prav zato spremljamo predstavo – in v resničnosti, kakršna je, med možnostjo vdaje in upora jasno zavzame stališče zadnjega. Upora prek umetnosti in z umetnostjo. Jasno vprašanje je kljub temu nujno – kot pravi koreografinja, mora umetnost v takšni situaciji zavzeti jasna in neposredna sporočila, saj lahko le tako z umetnostjo obravnavamo resnične težave, namesto da se jim z umetnostjo izogibamo.
Kaj lahko umetnost sploh stori v družbi?
A pravzaprav to vprašanje že desetletja "pohajkuje" po umetniški sferi. Nekateri se sprašujejo o efektih političnega gledališča, drugi umetnost spajajo z aktivizmom, tretji raziskujejo različne forme uprizoritev, katerim sledi drugačna percepcija in izkušnja gledanja, ali pa raziskujejo različne načine umetniškega (so)delovanja, ki bi umetnost na drugačen način umestila v javni prostor.
Čeprav umetnost od nekdaj širi prostor celostne izkušnje, pa prav tako pogosto – ne le v času krize, saj se v družbi, obsedeni z denarjem, zdi, da je tega vedno premalo, življenje pa vedno ponuja tudi "resnične težave", ki naj bi bile vrednejše naše energije – vzbuja tudi vprašanja, zakaj sploh umetnost. Takšnim temam sta bila posvečena tudi niz uprizoritev Ni časa za umetnost egipčanske režiserke Laile Soliman ter festivalski pogovor na temo političnega v umetnosti oz. možnosti umetniških intervencij v sedanji prostor-čas. Odgovor se s številnimi umetniškimi dogodki ponuja sam: vztrajanje, ki ga ženeta strast in potreba; telesa, ki se večer za večerom na odru ponujajo v boj.
Umetnost kot izobraževanje in ozaveščanje
Tega boja se Editta Braun loti vsebinsko neposredno, z naslavljanjem neodgovornosti človeštva do narave in finančnega izkoriščanja večinskega dela družbe. Citat Vesne Leskošek iz uvoda v katalog festivala Mesta žensk lepo opredeli tudi del sporočila predstave Konec umetnosti: "Hlepenje bo bogastvu in prestižu je močnejše od človečnosti, ljudje postanejo orodja, predmeti, ki jih po uporabi mirno zavržeš." S predstavo v želji jasnega in neposrednega boja občinstvo seznanja s podatki o naravnih in družbenih katastrofah ter tako svoje sporočilo predaja kot izobraževalno štafeto, ki naj bi preprečila, da bi uničili še zadnji košček planeta – tega za konec predstave namesto ponujenih petih evrov eni izmed gledalk kar podarijo. Pod odrom tako ne doživimo zares neke nove izkušnje, ki bi jo ustvarjalci omogočali, ampak smo priča pedagoško-umetniškemu poskusu ozaveščanja o tem, česar se vsi že zavedamo. Vse poznamo, a kljub temu – ravnamo drugače.
Zgodba nas vseh, ki se izrisuje med individualnimi perspektivami
Morda pa je nekoliko naivno, ko predstava želi neposredno učinkovati na gledalce, poskušati uravnavati, s kakšnim razumevanjem in občutji bo gledalec odšel iz dvorane? Vloge umetnosti v družbi se lotevajo tudi avtorice predstave Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa. Skupina umetnic iz zagrebškega Inštituta za katastrofo in kaos – Selma Banich, Deana Gobac, Nataša Govedić, Roberta Milevoj in Iva Nerina Sibila – se z vprašanjem "Zdržati minimum ali zahtevati maksimum?" osredotočajo na delovanje v umetniški zunajinstitucionalni sceni, ki ustvarjalce sili k delu v minimalnih delovnih pogojih, na pristanek na "nenehni politični modus 'preživetja' in 'kontinuirane katastrofe" ter na maratonsko vztrajnost posameznikov. A brez revolucionarnih idej in hrupnega truda.
Njihov "boj" je v "malih" prizorih vsake posamezne ustvarjalke, vsak specifično individualiziran in subjektiven. Med predstavo se izkaže, da pravzaprav vse pripovedujejo isto zgodbo, zgodbo naše kontinuirane katastrofe. Tej neulovljivi zgodbi se vsaka izmed ustvarjalk poskuša približati in jo predstaviti na svoj način, ne da bi zakoličila kakršen koli odgovor ali vprašanje. Ta vzniknejo v prostoru med njihovimi perspektivami in vsak gledalec se lahko naveže na tisti element, ki mu je najbližje. Čeprav v predstavi Čudovita, čudovita, čudovita katastrofa avtorice in izvajalke obravnavajo na videz ozko polje, ki se tiče le določene – majhne – družbene skupine, je "zgodba", tista neulovljiva, a vsekakor prisotna bolečina naše družbe, tako odprta in tako inherentna našemu bivanju, da kmalu postane jasno, kako smo določena majhna družbena skupina lahko mi vsi.