Vendar občinstvo so verjetno bolj razburili prizori skupinskega seksa in krokodilov med parjenjem, pa tudi to, da je legendo o renskem zamenjala takšna o črnem zlatu.
Frank Castorf je bil organizatorjem dovolj poznan po svojem spornem pristopu in črtanju odlomkov iz klasičnih besedil, da so se v Bayreuth vsaj predtem zaščitili že v pogodbi. Zato pa si je smel dovoliti vse drugo. Znamenito zgodbo o prstanu iz renskega zlata je nadomestil z iskanjem nafte, na prepoved črtanja odlomkov je odgovoril z ustvarjanjem novih likov, dodal je kopico erotičnih prizorov in pričakovano dodobra zmedel dvatisočglavo občinstvo. Nekateri so bili ob prizorih oralnega zadovoljevanja tako šokirani, da so raje zaprli oči in prisluhnili glasbi (gledalci so bili praktično enotni, da je bil ruski dirigent Kirill Petrenko najbolj svetla točka uprizoritve), drugi so nestrpno odštevali do konca, spet tretji pa poskušali svobodomiselno sprejeti "Nibelungov prstan prihodnosti", kot je uprizoritev opisala ena od obiskovalk.
Odziv sicer precej občinstva pa je bil enoten. Po 17-urni predstavi so bučno izžvižgali režiserja, prav tako operna pevca Lancea Ryana iz Kanade, ki je v vlogi Siegfrieda deloval utrujeno, pa tudi Attilo Jun iz Koreje, ki je odpel vlogo Hagna. Pravo nasprotje so bili vzkliki in stoječe ovacije, namenjene britanski pevki Catherine Foster v vlogi Brunhilde in dirigentu Petrenku.
"Saj je vendar le gledališče"
Vendar Castorf odra ni zapustil sklonjene glave. Ob prihodu pred občinstvo po premieri zadnjega dela se je iz občinstva celo ponorčeval. Nekaj časa je razočarano dvorano mirno opazoval, nato pa se začel trkati po glavi. Castorfova je že 14. postavitev celotne tetralogije, ki jo sestavljajo dela Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov. In kot opozarjajo kritiki ter dolgoletni spremljevalci Bayreuthovega festivala, je kar nekaj najbolj slavnih postavitev ob premieri naletelo na enak odziv. Tudi francoski režiser Patrice Chereau se, denimo, leta 1976 ni izognil neprijaznim žvižgom, četudi se je njegova postavitev v zgodovino festivala zapisala kot ena najboljših. "Nibelungov prstan ločuje," pravi direktor Muzeja Richarda Wagnerja in Narodnega arhiva Sven Friedrich, ki miri strasti in dodaja, da vendar ne gre za vprašanje svetovnega miru, ampak le za gledališče.
Nemški medij pišejo, da bi lahko postavitev odločala celo o prihodnosti Wagnerjevih pravnukinj, Eve Wagner-Pasquier in Katharine Wagner, katerih mandata direktoric festivala se iztečeta leta 2015.
Prvi izbiri sta bila von Trier in Wenders
Tako nemški tisk kot javnost imajo Wagnerjevo družino že leta pod drobnogledom in splošno znano je, da so organizatorji spodleteli pri prvi in drugi izbira režiserjev za novo postavitev operne klasike. Ko dogovarjanja s filmskima velikanoma Larsom von Trierjem in Wimom Wendersom torej niso uspela, so k sodelovanju povabili šokantnega Castorfa.
Padec Fricke in Erde
A kljub znanemu režiserjevemu pristopu verjetno vseeno nihče ni znal predvideti, v katero smer bo tokrat zaneslo leta 1951 v vzhodnem Berlinu rojenega Castorfa. Zgodbo Renskega zlata je postavil v okolje, ki spominja na osladno ameriško žajfnico šestdesetih let. Wotan spominja na teksaškega naftnega mogotca, ki si ni blizu le s svojo ženo Fricko, ampak tudi njeno sestro Frejo. V Siegfriedu pa ga oralno zadovolji boginja Erda, prizor, s katerim po pisanju Reutersa spodnese vlogi Fricke in Erde kot glavnih moralnih avtoritet opere.
Eden od likov, ki jih je dodal zgodbi, spominja na Normana Batesa iz Hitchcockovega Psiha, vse skupaj pa pospremi z videoprojekcijami, ki so kazale dogajanje za monumentalno scenografijo, ki je popeljala v ambient teksaškega motela, berlinske podzemne železnice, prirejene gore Rushmore in na naftni stolp v Azerbajdžanu.
Celotna tetralogija je bila prvič v celoti izvedena v Bayreuthu leta 1876. Richard Wagner, čigar 200-letnico rojstva letos praznujejo po vsem svetu, je Bayreuth sicer izbral ravno zaradi njegove izolirane lege, a prestižni glasbeni festival (tisti, ki hrepeni po vstopnicah, mora imeti zares jeklene živce) je osamljen kraj poleti spremenil v eno najpomembnejših nemških kulturnih središč.