Hudo poslabšanje epidemiološke slike v Sloveniji je vnovično močno zarezalo v naš vsakdan. Kljub velikim naporom in prilagoditvam se temu ni moglo izogniti tudi Borštnikovo srečanje. Zastor nad 55. gledališkim praznikom je tako padel ravno takrat, ko bi se moral dvigniti in odpreti osrednji del letošnjega srečanja. Tako se je letošnje dogajanje v petek sklenilo s podelitvijo Borštnikovega prstana Petru Boštjančiču in predstavo Plameneča voda v izvedbi baleta HNK Ivana pl. Zajca iz Reke (HR).

"Festival je bil dobro pripravljen na izvedbo v teh zahtevnih okoliščinah, ohranjali smo visoko stopnjo prilagodljivosti in imeli pripravljenih več scenarijev," je ob oznanitvi spremembe izvedbe sporočil umetniški direktor Aleš Novak. Okužbe so se pojavile tudi v gledaliških ekipah, ki so zato odpovedale svojo udeležbo.

Aleš Novak poudarja, da mlajše generacije gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo, resnično prinašajo svežino, nove ustvarjalne pristope in kreativno energijo. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Aleš Novak poudarja, da mlajše generacije gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo, resnično prinašajo svežino, nove ustvarjalne pristope in kreativno energijo. Foto: Festival Borštnikovo srečanje

Vrata gledališč so tako za občinstvo zaprta, nadaljuje pa se kreativni proces igralskih ansamblov, četudi ni jasno, kdaj bodo lahko njegove sadove znova delili z javnostjo. Razmere so se res spremenile, najverjetneje za dlje časa, kar utira pot vprašanjem, kakšna bo prihodnost gledališke umetnosti. "Se ne bojim trajne izgube občinstva, ko bo epidemije konec, se bodo gledalci vrnili," je optimističen Novak, ki je razgrnil svoje razmišljanje o sedanjosti in prihodnosti.

Vabljeni k branju.

V uvodnem delu letošnjega Borštnikovega smo videli, kako so ljudje povezani z gledališčem, ta odnos je zelo dragocen, letos smo ga lahko še bolj občutili. Daleč najbolj učinkovita metoda pridobivanja novega občinstva, tudi razvoja obstoječega, pa je vznemirljiv, sodoben, relevaten in estetsko prepričljiv program – če tega ni, je vse ostalo, vključno z aktivnostmi za razvoj novih občinstev, zaman - nihče ne želi gledati nezanimivih predstav.

Aleš Novak

Pandemija covida-19 je delno spremenila že lansko, kot kaže, pa bo v veliki meri tako tudi z letošnjo gledališko sezono.

Spomladanska ustavitev javnega delovanja gledališč je povzročila precejšnji izpad, povprečno med dvajset in trideset odstotkov, nekaterim gledališčem pa je uspelo izvesti skorajda vse. S selektorjem tekmovalnega programa Rokom Bozovičarjem in ostalimi programskimi sodelavci smo pripravili celovit program, ki je po moji oceni verodostojno odražal trenutno stanje v slovenskem gledališkem prostoru. Če v zadnjih dneh ne bi prišlo do skokovitega porasta okužb, bi 55. izvedba Borštnikovega ponudila kakovosten in raznolik program, čeprav je naše delo potekalo v spremenjenih in zahtevnejših okoliščinah.

Nismo verjeli le, da bomo festival izvedli, pač pa smo njegovo izvedbo razumeli tudi kot našo zavezo – v zahtevnih časih povezati slovensko gledališče, predstaviti in nagraditi njegove najvišje dosežke ter posredovati pozitivno sporočilo o njegovi vlogi in pomenu. Festivala nismo želeli spremeniti v spletno platformo, ki bi ponujala posnetke predstav, ti lahko služijo zgolj kot informacija in nikakor ne morejo nadomestiti neposredne gledališke izkušnje, povezanosti ustvarjalcev in občinstva. Smo pa uvedli hibridno obliko predstave – neposredni prenos prek spleta – na Norveškem smo najeli gledališko dvorano in potrebno tehniko za prenos, povabljena skupina New International Encounter je tam odigrala svojo predstavo Bratje in sestre za naše občinstvo tukaj, na mariborskem prizorišču. Ves čas so komunicirali z občinstvom, vzpostavili so neposredni stik in izkušnja je bila zanimiva.

Koliko časa bodo gledališke dvorane samevale? Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Koliko časa bodo gledališke dvorane samevale? Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Program Mladega gledališča se je kljub ustavitvi uspešno zaključil. Če bi lahko strnili občutke: je med (mladimi) gledališčniki zaznati malodušje zaradi zelo oteženih razmer za delo ali se v teh težkih razmerah poraja nova kreativnost?

Malodušja med mladimi gledališčniki nisem občutil, prej obratno, čeprav ga te okoliščine nedvomno lahko povzročajo. Na festivalu sem občutil več empatije in občutka za drugega. Gledališče za mlade in gledališče z mladimi je v kakovostnem vzponu, nekateri mentorji in ustvarjalci zelo dobro delajo. Mladi so zelo ustvarjalni, sijajne predstave smo videli, navdušili so me. Tudi študentski program, ki so ga pripravili študentje AGRFT-ja, je bil zanimiv, letos so bili še bolj vključeni v festivalski program, saj smo soproducirali produkcijo VI. semestra. Pod mentorskim vodstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana je v Mariboru mesec dni pred festivalom GT22 nastajala predstava Kvartet ter razstava o študijskem procesu v času epidemije. Zdi se mi, da so mladi danes zelo nadarjeni, predvsem pa, da zelo hitro najdejo svoj gledališki jezik.

Če letošnji izbor tekmovalnih uprizoritev ponuja bogat presek lanske sezone, četudi okrnjene, pa bodo posledice epidemije verjetno bolj vidne na prihodnjem Borštnikovem srečanju?

Tega resnično ne vemo. Del napovedi je optimističen, nekateri pa so bolj črnogledi. Zaprtje lahko traja nekaj tednov ali pa vse do pomladi, to je odvisno od tega, kako uspešni bomo pri zamejitvi prenosa virusa v prihodnjih dveh ali treh tednih. Vsekakor pa bo epidemija vplivala na potek sezone. Borštnikovo srečanje deli in bo tudi v prihodnje delilo usodo slovenskega gledališča, vendar že imamo pripravljen (letos nerealiziran) osrednji del programa, vključno s tekmovalnim programom, zato me ne skrbi, da prihodnje leto ne bi imeli predstav. Nekaj vprašanj ostaja odprtih, med drugim tudi to, ali bodo te predstave še žive in kako oblikovati skupni program, ki bo vključil tudi nove uprizoritve. Tem dilemam se bomo posvetili v prihodnjih tednih.

Razumljivo in tudi odgovorno je, da v času težko obvladljivih zdravstvenih tveganj zamejimo družabni del festivala, morda tudi prihodnje leto, če ne bo tveganje v celoti odpravljeno, vendar želimo ohraniti temeljno gledališko pozicijo – predstave v živo, neposredni odnos med predstavo in publiko in tudi letos se nismo odločili za spletno izvedbo festivala. Hkrati je jasno, da bo ta kriza spodbudila številne nove ideje, hibridne in digitalne modele, obeta se zanimiva prihodnost, ki jo je težko zanesljivo napovedati. Nove tehnologije so že in še bodo vse bolj vpete v ustvarjalne procese in gledališki jezik.

Aleš Novak

V kakšni kondiciji je slovensko gledališče, če pogledate izbor letošnjega srečanja?

To je zelo pogosto novinarsko vprašanje, na katero pa je težko odgovoriti. Slovensko gledališče je predvsem zelo raznoliko, obseg produkcije, zlasti institucionalnega segmenta, je velik. Tudi produkcijski modeli so raznoliki, podobno kot drugje v Evropi, imamo tudi precejšnjo mero pretočnosti med neinstitucionalno in institucionalno sfero in vse to je dobro in se odraža v letošnjem programu, sploh če združimo tekmovalni in spremljevalni del. Nekatera institucionalna gledališča so dvignila produkcijsko raven in delujejo na robu zmogljivosti, nevladni segment produkcije pa se je nekoliko skrčil, tudi formati so manjši, kar je najbrž posledica bolj negotovih razmer za delo.

V času ponovne ustavitve javnega delovanja gledališč bo škodo utrpel celotni gledališki sistem, upajmo, da bodo v tem času lahko potekale vaje in priprave na nove uprizoritve, to bi nekoliko olajšalo situacijo. Sicer pa smo v prejšnji sezoni še vedno lahko spremljali precej avtorskih uprizoritev in tudi uprizoritev po slovenskih besedilih ter opazen delež predstav mlajše generacije gledaliških ustvarjalk in ustvarjalcev, ki se v zadnjih letih vse bolj uveljavljajo in resnično prinašajo svežino, nove ustvarjalne pristope in kreativno energijo. Pravzaprav so mladi podpisali tudi večino predstav v tekmovalnem izboru. Mislim, da že nekaj zadnjih sezon najbolj zaznamuje zelo hitro uveljavljanje mlade generacije.

Lahko pričakujemo, da se bodo kreativni poklici, povezani z gledališčem, dejansko številčno začasno zmanjšali, da se bodo preusmerili na druga področja? Ne mislim le na igralce, temveč tudi vse ostale povezane poklice, od scenskih delavcev do tonskih mojstrov.

Bojim se, da bi se to resnično lahko zgodilo. Druga ustavitev gledališč, ki se je pravkar začela, bi lahko imela usodnejše posledice od prve. Mnogo bolj izpostavljen je neinstitucionalni del gledališkega sistema, zlasti samostojne ustvarjalke in ustvarjalci, vendar vse to vemo že dolgo. Zdi se, da je to že dolgo trd oreh za kulturno politiko, ne glede na to, kdo je na oblasti. V času prvega vala je bilo sprejetih nekaj smiselnih ukrepov, ki so blažili situacijo, ti so potrebni tudi tokrat, in če jim vlada doda še kakšen sektorski ukrep, bo precej lažje.

Peter Boštjančič je prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Peter Boštjančič je prejemnik letošnjega Borštnikovega prstana. Foto: Festival Borštnikovo srečanje

Kako ocenjujete pomoč države na področju gledališča doslej? Očitno je, da jo bodo gledališča potrebovala tudi v prihodnje, saj je izpad dohodkov neizogibna posledica (verjetno) kratkoročnega zaprtja gledališč, pa tudi strahu občinstva, ki bo verjetno manj hodilo na predstave? Izguba občinstva se zgodi zelo hitro, vrnitev pa bo verjetno zelo zahtevna naloga. Kje vidite načine, da padec ne bi bil prehud (delo z mladimi, novi abonmaji ...)?

V času prve ustavitve so bila institucionalna gledališča redno financirana po dvanajstinah, skladno s potrjenimi finančnimi načrti in izdanimi odločbami pristojnega ministrstva, tudi naš festival. Nato je nastopilo obdobje odprtja gledališč, vendar z bistveno zmanjšanim občinstvom, zdaj so gledališča ponovno zaprta. Že v času omejenega delovanja se je utečeni ekonomski model znatno spremenil – nenadoma je bilo za enako število gledalcev treba odigrati tudi do petkrat več ponovitev, lahko si predstavljate, kaj to pomeni na stroškovni in prihodkovni strani. To je vplivalo tudi na programsko zasnovo Borštnikovega srečanja, letošnjo izvedbo smo morali prilagoditi novonastalim razmeram, ob izpadu vstopnin tudi zmanjšanim sponzorskim prihodkom. Že ta situacija je bila za slovenska gledališča na dolgi rok nevzdržna in bi zahtevala dodatna usklajevanja.

Zdaj so se razmere zaradi ponovne ustavitve, razumljivo, še dodatno poslabšale. Sprejeti je treba dodatne ukrepe za preživetje javnega in nevladnega sektorja, kot država moramo poskrbeti za ohranitev potencialov slovenskega gledališkega sistema, tudi za primer daljše ustavitve. Nekaj korakov v pravi smeri je ministrstvo že naredilo, zdaj bodo gotovo potrebni tudi ciljni sektorski pristopi. Se pa ne bojim trajne izgube občinstva, ko bo epidemije konec, se bodo gledalci vrnili. V uvodnem delu letošnjega Borštnikovega smo videli, kako so ljudje povezani z gledališčem, ta odnos je zelo dragocen, letos smo ga lahko še bolj občutili. Daleč najbolj učinkovita metoda pridobivanja novega občinstva, tudi razvoja obstoječega, pa je vznemirljiv, sodoben, relevaten in estetsko prepričljiv program – če tega ni, je vse ostalo, vključno z aktivnostmi za razvoj novih občinstev, zaman - nihče ne želi gledati nezanimivih predstav.

Razstava gledaliških velikanov v Mariboru: portreti prejemnic in prejemnikov Borštnikovega prstana Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Razstava gledaliških velikanov v Mariboru: portreti prejemnic in prejemnikov Borštnikovega prstana Foto: Festival Borštnikovo srečanje

Borštnikovo srečanje je praznik gledališkega ustvarjanja. Pomemben del predstavlja prav druženje, izmenjava idej in odstiranje novih svetov, kar je tudi sicer eno od glavnih poslanstev gledališča. Z novo realnostjo je to na veliki preizkušnji. Bo epidemija po vašem mnenju le začasen izklop iz elektrike, če se lahko tako izrazim, in bo drugo leto ali čez dve leti vse, kot je bilo, ali se nam obeta res globoka transformacija gledališke umetnosti? V kakšno smer je sploh možna?

Na ravni odnosa med občinstvom in ustvarjalci ne pričakujem digitalne revolucije, če me to sprašujete, spletni prenosi in predvajanja ne bodo nadomestili ogleda predstav v živo. Nekateri festivali so šli tudi v tej smeri, vendar bolj v smislu raziskav, kaj omogočajo te nove platforme in kako lahko sooblikujejo naše prihodnje izkušnje na področju umetnosti. Razumljivo in tudi odgovorno je, da v času težko obvladljivih zdravstvenih tveganj zamejimo družabni del festivala, morda tudi prihodnje leto, če ne bo tveganje v celoti odpravljeno, vendar želimo ohraniti temeljno gledališko pozicijo – predstave v živo, neposredni odnos med predstavo in občinstvom in tudi letos se nismo odločili za spletno izvedbo festivala. Hkrati je jasno, da bo ta kriza spodbudila številne nove ideje, hibridne in digitalne modele, obeta se zanimiva prihodnost, ki jo je težko zanesljivo napovedati. Nove tehnologije so že in še bodo vse bolj vpete v ustvarjalne procese in gledališki jezik.

Pod mentorskim vodstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana je v Mariboru mesec dni pred festivalomv GT22 nastajala predstava Kvartet. Foto: Festival Borštnikovo srečanje
Pod mentorskim vodstvom Jerneja Lorencija in Branka Jordana je v Mariboru mesec dni pred festivalomv GT22 nastajala predstava Kvartet. Foto: Festival Borštnikovo srečanje

Predčasna prekinitev lanske sezone je v nekaterih gledališčih premaknila ustvarjalni proces za določene predstave na jesen, letošnji programi pa so zastavljeni drugače, saj kopica pravil onemogoča "običajno" sezono. Predstav bo manj, z več ponovitvami. Kako vidite kratkoročno in dolgoročno prihodnost gledališča? Lahko v prihodnje pričakujemo, da bodo gledališča recimo drugo leto podaljšala sezono v poletje, da bo več predstav na prostem? Kakšni gledališki modeli, če lahko tako rečem, pridejo sploh v poštev?

Odzivi gledališč na to krizo so bili različni, nekatera vodstva gledališč so se odločala za manjše zasedbe, ki omogočajo delo v manjšem mehurčku in s tem tudi manj tveganja za prekinitev študija zaradi okužbe oz. karantene. Tudi po dve igralski zasedbi v isti predstavi, kar je gotovo izziv tudi za festivalski izbor, saj to pomeni dve precej različni predstavi. V tem trenutku je pomembno, da tudi v času epidemije vaje lahko tečejo naprej, kar pomeni, da gledališča lahko takoj po ponovnem odprtju ponudijo nove produkcije, program steče in občinstvo se lahko vrne. Najbrž bo manj premier in več ponovitev, vsaj začasno, in v tem ne vidim večje težave, če le igralci in ekipe zaradi velikega števila ponovitev ne bodo preobremenjeni. Letos gledališka sezona ni bila podaljšana v poletje, je pa bilo veliko premier premaknjenih v junij, za prihodnje leto pa ne vemo, kaj se bo zgodilo, to je najbrž v največji meri odvisno od poteka sezone.