Čeprav je šlo za odprtje festivala, ni bilo nobenega ceremoniala ali govorov, kot smo jih vajeni pri nas ob podobnih priložnostih. Ob začetku predstave so se pojavili elektronski angleški in kitajski prevodi na obeh straneh odra in nad njim. Občinstvo je napeto spremljalo dogajanje na odru, med predstavo so množično snemali z mobilnimi telefoni, kar je tukaj očitno ustaljena navada. Zagotovo je Faust v priredbi Livie Pandur zahtevna gledališka tvarina, ki vsebuje arhetipske elemente evropskega dojemanja sveta, temelječega na antičnem, srednjeveškem krščanskem in razsvetljenskem izročilu, vendar je bogata vizualna imaginacija Pandurjeve predstave odigrala močno vlogo posrednika, enako tudi energija igralcev, ki je držala občinstvo v napetosti do konca.

Po predstavi so organizatorji festivala pripravili pogostitev za ljubljansko ekipo, ki so se ga udeležili visoki predstavniki kulturnih oblasti ter diplomatski predstavniki Slovenije v Pekingu. Sledila je izmenjava daril, ob eksotični kitajski hrani in slovenskem vinu je stekla beseda o načrtih za kulturno izmenjavo in tesnejše sodelovanje med oddaljenima državama. Kitajska že vlaga veliko naporov in sredstev v medkulturni dialog in izmenjavo kulturnih dobrin in bo to počela tudi v prihodnje. Tesne kulturne odnose na gledališkem področju ima z Rusijo in Srbijo, zdaj bi ta krog rada še razširila. Igor Samobor se je ob tej priložnosti zahvalil tudi podjetju Bisol, edinemu slovenskemu proizvajalcu solarne opreme, ki je sponzorsko podprlo njihovo gostovanje v Pekingu.

Samobor predstavil slovensko gledališče
Dan po premieri je v gledališču Džujin (Juyin) v središču Pekinga potekalo še predavanje o slovenskem gledališču, njegovem razvoju in položaju ljubljanske Drame v njem, o čemer je govoril ravnatelj SNG Drama Ljubljana in igralec Igor Samobor, ter o Faustu in gledališču Tomaža Pandurja, o čemer je govorila dramaturginja Livia Pandur. Pogovor pred presenetljivo polno dvorano, zlasti mladih, morda študentov, ter gledaliških profesionalcev, tudi kritikov in novinarjev, se je v drugi polovici vrtel okoli Pandurjeve zasnove gledališča, pri čemer je Livia Pandur navedla bratovo izjavo, da je "vse življenje pravzaprav režiral ves čas eno samo predstavo - in to je bil Faust". Prav Faust je tudi zaokrožil njegovo bogato kariero med leti 1990, ko ga je postavil v Mariboru, 2014, ko je navdušil v Madridu, in 2015 s svojo poslednjo predstavo v Ljubljani. Sledilo je veliko vprašanj in izrazov navdušenja nad predstavo, očitno je bilo, da je kitajsko gledališko občinstvo kljub razlikam v kulturi razumelo arhetipsko iskanje smisla med dobrim in zlom. Pekinški odziv je nov dokaz, da je Tomažu Pandurju v Faustu uspelo ustvariti gledališki "metajezik", ki je razumljiv ljudem povsod po svetu.

Po prvi uspešni predstavitvi na otvoritvi festivala v Pekingu se Pandurjevemu Faustu pred vrnitvijo domov obetata še dve ponovitvi, potem pa je za slovenski ansambel pekinškega festivala konec. Za njimi bodo nastopili ruski, srbski in izraelski gledališčniki. Faust se bo zunaj Slovenije naslednjič predstavil v Guadalajahari v Mehiki, kamor potujejo novembra.
Iz Pekinga

Živa Emeršič