Predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki je v Beogradu prejela posebno nagrado. Foto: Maska
Predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki je v Beogradu prejela posebno nagrado. Foto: Maska
Pupilija, papa Pupilo pa pupilcki
Sodobni Pupilčki v kontekst Jovanovičeve predstave vnašajo novosti in spremembe. Foto: Maska
Pupilija papa Pupilo
Predstava s konca 60. let je s spornostko burila duhove. Foto: Maska

Prva nagrada festivala, imenovana po Miri Trailović, je pripadla italijanski predstavi Brussels # 4 režiserja Romea Casteluccija v izvedbi teatra Societas Rafaello Sanzio. Občinstvo je nagrado podelilo predstavi Pijana noč 1918 teatra Ulysses v režiji Lenke Udovički. Poleg tega je nagrado podeljevala tudi žirija Politike, ki je odločila, da je najbolje režirana predstava Shakespearov Macbeth režiserja Jürgena Goscha v izvedbi gledališča Schauspielhaus iz Düsseldorfa. Člani žirije so podelili dve posebni nagradi; eno je prejela hrvaška predstava Ex-pozicija avtorjev Borisa Bakala, Katarine Pejović in Željka Serdarevića, drugo pa slovenska predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki - rekonstrukcija Janeza Janše.

Menarodno žirijo so sestavljali slovenski režiser Tomi Janežič, madžarski teatrolog Lazslo Upor, vizualna umetnica Milica Tomić in režiser Miloš Lolić iz Srbije, predsedoval pa jim je norveški dramaturg Kristijan Seltun. Žirija navadno velike nagrade Bitefa ne utemeljuje, vendar pa je predstava prejela nagrado, ker gre za reaktualizacijo preizpraševanja narave in meja gledališča.

Klanje kokoši kot upor
Gre za rekonstrukcijo kultne predstave Dušana Jovanovića Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki s konca 60. let prejšnjega stoletja. Tako so ustvarjalci obudili in muzejsko rekonstruirali neki minuli dogodek, kar pa je hkrati pripeljalo do preizpraševanja vpisa zgodovinskega dogodka v današnji čas. Jovanovičeva predstava je svoj čas močno burila duhove, ne le s tematiko, ampak predvsem s prizori, izvedenimi na odru v živo pred gledalci, kot je npr. klanje kokoši.

Šlo je za upor in ekperiment, ki sta v sodobnosti odrinjena na rob družbene zavesti in po hitrem postopku izzvenita kot medijski škandal. Obnovitev v produkciji Maske želi opozoriti prav na pomanjkanje uporništva in eksperimenta, tako da je že sama eksperiment, saj v slovenskem gledališkem prostoru rekonstrukcije predstav niso prav pogoste. Rekonstruirana predstava pa ne izpostavlja zgolj političnega protesta, ampak tudi vprašanja, ki polemično nastopajo do dosedanjih interpretacij predstave, ki so večinoma poudarjale ritualnost.