V ospredju drame sta molčeča žrtev in dvolični vaški sodnik Adam, ki beži pred odgovornostjo za kazniva dejanja, med katera sodijo laganje, ponarejanje dokumentov in spolno nadlegovanje. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Označena je kot veseloigra, a ustvarjalci pravijo, da gre za tragedijo z elementi komedije, po besedah asistenta režiserja Mitje Lovšeta za "dramedijo".

Avtor priredbe predstave in dramaturg Mate Matišić je režiserju Tauferju predlagal, naj Maruši Majer, kot izjemno dobri igralki, odpravi vse replike. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Eden najbolj enigmatičnih avtorjev svetovne književnosti
Kleist (1777–1811) je ustvarjal v obdobju, ko sta se razmahnili romantika in po drugi strani weimarska klasika, vendar ni sodil k nobeni od literarnih skupin ali struj svojega časa. Velja za enega najbolj enigmatičnih avtorjev svetovne književnosti, v svojih delih je bil velikokrat nerazumljen, a njegova literarna dela ostajajo aktualna na ravneh zgodbe, značajev, prispodob in razcepljenosti.

V ospredju drame je dvolični in pretkani vaški sodnik Adam (Jurij Zrnec), ki beži pred odgovornostjo za kazniva dejanja, med katera sodijo laganje, ponarejanje dokumentov in spolno nadlegovanje. Na drugi strani je njegova žrtev Eva (Maruša Majer), ki nima avtonomije nad svojimi odločitvami in je zlorabljena na več ravneh. "Čeprav je nedolžna, pada več gneva nanjo kot na krivca," je v gledališkem listu zgodbo povzel Lovše. Akterji drame se na sodišču znajdejo zaradi razbitega vrča Evine matere, kmalu pa je jasno, kdo je krivec.

Akterji drame se na sodišču znajdejo zaradi razbitega vrča Evine matere, kmalu pa je jasno, kdo je krivec. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Izguba vere v utopičnost dobe razsvetljenstva in racionalizma
Taufer je pred premiero pojasnil, da je Kleist dramo napisal v času, ko je izgubil vero v utopičnost dobe razsvetljenstva in racionalizma, ki je konec 19. stoletja kulminirala v poskusu revolucije: "Opravka imamo z vračanjem v političnem smislu, v smislu razmišljanja o vlogi družbe in odnosa do posameznika, vračanje v avtoritarnost. Temu obdobju na začetku 19. stoletja se je reklo restavracija in zdi se mi, da po propadu utopičnih projektov 20. stoletja danes padamo v podoben čas."

Dodal je, da je Kleist v človeštvu videl polno nasprotij, "človek je zanj iracionalno bitje, ki nikoli ne more do konca odgovoriti na vprašanje, kako smotrno, racionalno in pravično urediti družbo in položaj človeka". Po besedah režiserja je zelo poveden dialog iz drame, ko Adam sodnemu inšpektorju Valterju (Branko Šturbej) reče: "To situacijo bi se dalo rešiti sporazumno." Valter pa mu odgovori: "Razumno da, če bi bili ljudje razumni, ampak niso."

Kleist je dramo napisal v času, ko je izgubil vero v utopičnost dobe razsvetljenstva in racionalizma, ki je konec 19. stoletja kulminirala v poskusu revolucije. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Ravnatelj Drame Igor Samobor je aktualnost dela prepoznal tudi v tem, da je v ospredju žrtev, ki molči, tako kot so denimo do nedavnega molčale žrtve v ameriški filmski industriji.

"Vsi se neradi izpostavljamo, da se ne bi umazali"
Avtor priredbe predstave in dramaturg Mate Matišić je režiserju Tauferju predlagal, naj Maruši Majer, kot izjemno dobri igralki, odpravi vse replike. "Ta ideja se mi zdi zelo sodobna in zelo točna, kajti ta molk vsi nosimo v sebi. Vsi se neradi izpostavljamo, da se ne bi umazali, izstopili v realni svet in nekaj spremenili. Ko pa kaj rečemo, pa je sploh vprašanje, ali to kaj spremeni," o predstavi razmišlja Maruša Majer.

Nenavadno glasbilo – hurdy gurdy
Matišić je tudi avtor glasbe, v katero je vključil za gledališče nekoliko nenavadno glasbilo – hurdy gurdy.

Polona Juh nastopa v vlogi Evine matere, zaradi lažjega verzificiranja preimenovane iz Marte v Marjeto, sicer lastnice dragocenega razbitega vrča, zaradi katerega se akterji znajdejo na sodišču. Igralka pravi, da jo je ob delu pri predstavi razbijanje vrča spominjalo na pandorino skrinjo, iz katere se ob odprtju razlijejo vse nesreče, bolesti in trpljenje tega sveta. To skrinjo jim uspe zapreti, ravno v hipu, ko bi iz nje izšlo tudi upanje, je spomnila in dodala, da pa "Kleistova drama vzpostavlja neki brezup našega sveta, ker kaže, kako malo je treba, da človek postane zgolj nagonsko, elementarno bitje".

Kleist se je poigraval z dvema koncema drame, ustvarjalci so se odločili za redkeje uprizarjanega, a sodobnejšega. Foto: SNG Ljubljana/Peter Uhan

Ritmizirano besedilo v urbanem pogovornem jeziku
Prevajalec in avtor jezikovne priredbe dela Roza se je skušal pri prevodu čim bolj držati originala glede dramske pisave in poteka zgodbe, ni pa obdržal zapisa v verzih, ampak se je raje odločil za ritmizirano besedilo v urbanem pogovornem jeziku. Kleist se je poigraval z dvema koncema drame, ustvarjalci so se odločili za redkeje uprizarjanega, a sodobnejšega.

Scenograf predstave je Igor Pauška, kostumografka Barbara Stupica, oblikovalec svetlobe Pascal Merat, lektor pa Arko. V uprizoritvi poleg že omenjenih igrajo še Marko Mandić, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Vanja Plut, Matija Rozman in Zvezdana Mlakar.